Ukvarjamo se izključno s tem, kar najbolje znamo – iskanjem, privabljanjem in selekcijo najboljših talentov na trgu.
Novice Blog Competo dogodki Mediji o nas Intervju s Competovci - Tina Štrus Intervju s Competovci - Klara Zavrl Intervju s Competovci - Jasna Benko Živec Intervju s Competovci - Tina Novak Kač Intervju s Competovci - Petra Novak Intervju s Competovci - Blaž Bejek Intervju s Competovci - Nina Ivančič
ODDAJTE INFORMATIVNO
POVPRAŠEVANJE
REFERENCE
Sodelavci Competa razumejo, kaj pomeni partnerstvo in stremijo k iskanju trajnostnih rešitev, ki nam vsem prinašajo koristi. Vedno znova nam sporočajo, da so tu za nas in da smo z njihovo pomočjo lahko še učinkovitejši in bolj uspešni.

NINA IVANČIČ – INTERVJU

 

 

»Na ustvarjalnost gledam kot na mišico. Več kot vadiš, bolje ti služi. Mislim, da je vsak človek ustvarjalen in da je to eden temeljev človečnosti. Žal mi je, da nekateri to z leti zanemarijo. Tako veliko zanimivih izkušenj zamudijo. Opažam, da je ljudi predvsem strah, da bi naredili ali rekli kaj narobe, da bi jim spodletelo. Ko sem spoznala, da to ni taka reč, je bil občutek zelo osvobajajoč.«

 

Posel smo ljudje. V intervjuju vam tokrat predstavljamo magistrico psihologije - Nino Ivančič. Odgovorna je za pripravo psiholoških poročil in razvojne projekte, s katerimi si prizadeva za še boljšo oceno ujemanja med podjetjem in novim sodelavcem. Del časa posveti tudi iskanju ter selekciji kadrov. Pri delu jo ženeta radovednost in odprtost za novosti – ko v enačbo dodamo še strast do raziskovanja ljudi in njihove notranjosti, dobimo natančne in skrbno pripravljene psihološke analize.

 

 

Nina, glavnina tvojega dela se nanaša na psihometrična testiranja. Koliko se podjetja le teh poslužujejo – kakšen je trend?

 

Opažam, da delodajalci dajejo psihometričnemu testiranju vedno večji pomen. Žal nimam podatka o odstotku podjetij v Sloveniji, ki jih v selekcijskem procesu uporabljajo. Upam, da se bo našel kakšen radoveden študent psihologije in se lotil raziskave. Psihološko poročilo o manjšem številu izbranih kandidatov je v Competu standard. Delodajalci se razlikujejo – nekateri ne vidijo nobene dodane vrednosti, nekateri pa te informacije cenijo in jih znajo uporabiti tudi kasneje, na primer v namene razvoja zaposlenega. Posebno velik pomen jim pripisujejo tisti, ki so se v preteklosti odločili spregledati pomisleke glede skladnosti kandidata z delovnim okoljem, pa so se kasneje ravno ti pomisleki pokazali.

 

Rezultati psihometričnega testiranja se mi zdijo pomembni in koristni, ko se na osebo gleda kot celoto in ne le kot rezultat na IQ testu. Pomembno je pretehtati različne vidike osebe – kaj zna, kakšne izkušnje ima, kakšno delovno okolje ji odgovarja, kako želi karierno napredovati, kako se bo vključila v ekipo in kakšne potenciale ima, ki jih podjetje lahko razvija. Kombinacija vsega naštetega vpliva na to, kako uspešna bo na delovnem mestu.

 

Kako bi svoje delo psihologa na preprost način razložila majhnemu otroku?

 

Uf, težko vprašanje. Če bi skušala razložiti majhnemu otroku, bi rekla, da je biti psiholog podobno, kot da bi igrala igro poveži pike (najdete je v ugankarjih; s črto je treba povezati oštevilčene pike, da dobite sliko). Vse, kar mi drugi povejo ali opazim, je pika. To lahko naredi vsak, torej prepoznava pike. Ker sem psiholog, sem se veliko naučila o ljudeh, kako razmišljajo in na koliko veliko načinov so si lahko različni. Zaradi tega kar vem in znam, lahko te pike med seboj povežem, da tvorijo sliko. Tega pa ne zmore vsak. To sliko znam potem tudi opisati na način, da jo lahko vidi in razume skoraj vsakdo.

 

Meniš, da psihometrični testi v fazi izbora kadrov delajo ključno razliko? Kakšna je pravzaprav njihova vloga?

 

Podjetja se testiranj poslužujejo predvsem v zadnjih fazah, ko izbirajo med dvema ali tremi kandidati. Takrat so razlike med njimi res majhne, saj so vsi, brez izjeme, dobri kandidati. Takrat želijo delodajalci iti v detajle, raziskati bolj, če lahko temu rečem, »mehke plati« ljudi. S tem mislim na osebnost, motivacijo, sposobnosti in pogled na svet ter druge ljudi.

Tukaj bi poudarila, da je namen psiholoških testiranj ocena skladnosti osebe in delovnega mesta oz. okolja. Če nekdo po psihološkem testiranju ni sprejet na delovno mesto, to ne pomeni, da je z njim nekaj narobe ali da nikoli ne bo mogel opravljati takega dela. Zavrnitev pomeni samo, da je kdo od drugih kandidatov pokazal večjo skladnost s tem konkretnim delovnim okoljem.

 

Kaj bi bil tvoj nasvet mladim, ki šele vstopajo na trg dela? Kje in kako začeti? Je dovolj, da se odzivajo na razpisane oglase? Morajo morda že kaj narediti v študentskih letih?

 

Raziskujte, kdo ste in v čem uživate. To je obdobje, ko si lahko najbolj svoboden – nihče od tebe ne pričakuje še nič resnega, vsaj navidezno imaš vsa vrata odprta, imaš veliko časa in običajno dovolj denarja. Kasneje pridejo časovne omejitve in z vsako spremembo smeri, veliko več tvegaš. Težko je začeti znova, ko pa si na nekem področju že nekaj dosegel. Raziskovanje pomeni preizkušanje, nabiranje izkušenj. Izbor interesov se tako sčasoma zmanjša in lahko se posvetiš stvarem, ki ti resnično veliko pomenijo. S trdno identiteto, torej kdo si, lahko dosežeš marsikaj. Potem sledi klasičen nasvet, da je dobro delati že v študentskih letih na področju, ki te zanima. Ne škodi imeti v mislih, da z diplomo v roki nisi še nič posebnega. Šteje torej tisto več, tisto kar si ugotovil pri samoraziskovanju. In pa veliko dela.

 

Kaj je danes po tvojih izkušnjah delodajalcem najbolj pomembno pri izbiri novih sodelavcev: izobrazba, lastnosti in sposobnosti, motivacija,… Se res premikamo od izkušenj do »mehkejših« dejavnikov?

 

Mislim, da bo kmalu situacija obrnjena in bodo kandidati v položaju, da izbirajo delodajalca. To mi je v bistvu zelo všeč, saj so s tem podjetja pravzaprav prisiljena narediti delovna okolja bolj človeška.

Opažam, da se podjetja vedno bolj zavedajo, da so zaposleni ljudje in da s sodelovanjem lahko dosežejo bolj kvalitetne rezultate, kot če vsak naredi svoj delček v verigi delovnih nalog. To tudi pomeni, da je potrebno biti veliko bolj pozoren pri izbiri novih sodelavcev in poskrbeti, da bodo ti skladni z delovnim okoljem. Napredna podjetja vedo, da lahko posameznik znanje in veščine kadarkoli doda, medtem ko se veliko težje spremeni kot oseba.

 

Pri svojem delu se srečuješ s številnimi kandidati, ki v sklopu izbora rešujejo psihometrične teste. Jih kdaj kdo zavrne? Imajo na splošno kakšna posebna vprašanja? Želijo izvedeti tudi rezultate?

 

Včasih nekateri kandidati, sicer zelo spoštljivo, izrazijo pomisleke glede uporabne vrednosti testiranj. Takrat jim razložim, kaj je v ozadju katerih testov. Povem tudi, da so raziskave pokazale dobro napovedno vrednost psihološkega testiranja. To po domače povedano pomeni, da se bo to, kar napovemo, najverjetneje na delovnem mestu pokazalo. Običajno se jim potem vse skupaj zdi veliko bolj smiselno in jih tudi zanimajo rezultati.

 

Pravijo, da bo poklic psiholog, kljub robotizaciji in AI ostal poklic prihodnosti. Kakšno je tvoje mnenje?

 

Tudi meni se zdi tako. Brala sem članke, ki so napovedovali čudne poklice kot na primer poklicni prijatelj. Mislim, da se ogromno vlaga v tehnološki napredek, skoraj nič pa v družbeni, socialni napredek. Predstavljam si, bodo prihajale tehnologije, ki jih ne bomo zares znali uporabljati. Družabna omrežja so v bistvu že en tak primer. Lahko so super stvar, če jih znaš uporabljati, prinesla so pa tudi veliko negativnega – občutke manjvrednosti, odtujenosti in osamljenosti, izkrivljeno samopodobo, zasvojenost, idr.

 

Če bomo nekoč zaradi robotizacije in AI dejansko delali manj, bodo imeli ljudje kar naenkrat veliko časa. Ne vem, če ga bo vsak znal strukturirati na način, da zadovoljen.

Tu je kar nekaj področij, kjer bodo psihologija in psihologi lahko zelo koristni.

 

Kaj ti je v delovnem okolju najbolj pomembno?

 

Da se ne počutim utesnjeno s pravili in protokoli dela. Želim delati v zdravem delovnem okolju, kjer se da o vsem odkrito pogovoriti in kjer se lahko s sodelavci vsaj enkrat na dan dobro narežimo. Prav tako mi je pomembno delo. Rada delam, če se pri tem tudi kaj novega naučim, napredujem in lahko z bližnjimi razpredam, kakšne nove misli in spoznanja so mi nazadnje utrnile.

 

Izjemno rada bereš in raziskuješ, ustvarjaš. Kreativnost ti je bila položena v zibelko. Kakšen je tvoj pogled na sposobnosti in lastnosti? Se z njimi rodimo in jih enostavno imamo. Jih lahko razvijamo - če da, do kakšne mere?

 

Na ustvarjalnost gledam kot na mišico. Več kot vadiš, bolje ti služi. Mislim, da je vsak človek ustvarjalen in da je to eden temeljev človečnosti. Žal mi je, da nekateri to z leti zanemarijo. Tako veliko zanimivih izkušenj zamudijo. Opažam, da je ljudi predvsem strah, da bi naredili ali rekli kaj narobe, da bi jim spodletelo. Ko sem spoznala, da to ni taka reč, je bil občutek zelo osvobajajoč.

 

Ena od tvojih strasti so tudi risanke. V nastajanju je tudi tvoja 3D animirana risanka, za katero si razvila zgodbo in scenarij. Kako ta ideja in kaj pravzaprav potrebuješ, da lahko tako risanko ustvariš?

 

V življenju sem pogledala res ogromno risank. Še vedno obožujem fantazijske zgodbe. Ko se začne film ali berem knjigo, je kot bi se potopila v ravno prav toplo kopel. Kdo drug doživi podoben občutek pri čem drugem – surfanju, kuhanju, igranju video igric ... Težko je reči, kaj se takrat zgodi in zakaj je tako. Ti občutki mi dajo zagon, da to sploh počnem, da potem, ko po službi pridem domov, lahko še dve ali tri ure delam. Pri meni ideje nastajajo sproti, ko se zgodijo neki naključni dogodki in ravno v tistem času o čem razmišljam. Ideja o zgodbi počasi postaja vse bolj jasna. Potem se začne delo, ko se je treba pač usesti in pisati.

 

 

 

Copyright © Competo, d.o.o. Vse pravice pridržane.