Za povečavo in pomanjšavo uporabljajte tipki CONTROL+ in CONTROL-.

Manca Grom - Intervju

Manca Grom

Svetovalka - psihologinja

Danes z vami delimo intervju z našo psihologinjo/svetovalko Mnaco Grom. Že tekom študija jo je prevzela razvojna psihologija odraslosti ter vpeljava digitalizacije na področje duševnega zdravja in razvoja kadrov. Predvsem uživa v pripravi delavnic, team-buildingov in razvojno-ocenjevalnih centrov, kjer lahko realizira svoje ustvarjalne zamisli in načrtuje njihovo izvedbo do zadnjega detajla

 

»Študij ni nekaj, čemu MORAŠ slediti na svoji poklicni poti – še sama vem, da ne želim biti celo življenje samo psihologinja. »Finta« je v tem, da sproti odkrivaš to, kaj te zanima, boste videli, kako lažje je zadihati. Mladim bi tako rekla, da naj ne čakajo na priložnosti, da bodo same padle z neba, ampak si jih poiščejo ali celo ustvarijo sami. In da naj te priložnosti izkoristijo res do zadnje kapljice in se potrudijo. Včasih se tudi ob najbolj neprijetni delovni izkušnji naučiš nekaj zase ali pa vsaj zaslužiš objavo na »Delozlomu«. Manca

 

Manca, kaj pravzaprav počne »psihologinja in svetovalka«? Kako bi na kratko opisala svoje delo? In kako bi svoje delo kot »psihologinje« na preprost način razložila majhnemu otroku?

Hm, odraslemu bi verjetno odgovorila, da sem se odločila ukvarjati z nečim, čemur nikoli ne uspeš priti do dna – z razumevanjem, zakaj se nekdo vede, tako kot se. Otroku pa bi verjetno rekla, da kot psihologinja lahko, če jim reeees dolgo strmim v oči, ugotovim, o čem razmišljajo – tudi o kakšni lumpariji, tako da me ne bodo uspeli pretentat, tako kot svoje starše ali vzgojiteljico. ?

 

Pravijo, da bo poklic psiholog, kljub robotizaciji in AI, ostal poklic prihodnosti. Kakšno je tvoje mnenje?

Sama sem si enako vprašanje zastavila že tekom študija na Nizozemskem, kjer smo raziskovali e-health platforme. Med drugim so nam predstavili tudi AI psihoterapevta, ki je na podlagi ključnih besed, možganske aktivnosti in prevodnosti kože klientu nazaj odgovarjal strašljivo smiselne odgovore ali vprašanja. Vendar pa, če se malo zamisliš in sprehodiš po Ljubljani, kaj kmalu vidiš, da ljudje preveč uživamo v družbi drug drugega, da bi lahko slednje nadomestili roboti. Ne glede na to, kam bo šel razvoj v prihodnosti, smo v svojem bistvu še vedno socialna bitja. Meni je znova in znova fascinantno, kako smo lahko ljudje ustvarjalni in nepredvidljivi, zato lahko v medosebnih odnosih res dobro potešim svojo radovednost (pa seveda tudi kdaj pošteno zafrustriram). Osebno mi odnosi predstavljajo izziv, ki ga lahko vedno znova raziskujem, rešujem in vedno odnesem nekaj novega.

Ne glede na to, kam bo šel razvoj v prihodnosti, smo v svojem bistvu še vedno socialna bitja.

 

Pri svojem delu (izvedba delavnic, razvojno – ocenjevalnih centrov, team-buildingi) se srečuješ s številnimi podjetji in zaposlenimi. Kaj je tisto, kar danes vsi mi (večina nas) potrebujemo na področju našega razvoja/rasti?

Opazila sem, da se ljudje vedno bolj zavedajo pomena celostnega osebnega razvoja in se trudijo vlagati vanj, še vedno pa pri tem nihajo med tem, kaj glede tega od njih pričakuje družba in kaj si želijo sami. To se opazi tako na osebnem kot kariernem področju. Zdaj je npr. strašen trend biti fitneser in kar naenkrat vsi veliko več časa preživijo med fitnes napravmi kot z novim partnerjem. Ali pa je trend iskati nov karierni mejnik, ki ima strašno fin naziv, kakopak v angleščini in s čim več kompleksnimi, trend besedami (sama razmišljam, da bi se preimenovala v Chief of agile and influential e-psychological counselling based on ajuverdic lifestyle choices, čeprav pojma nima, kaj to pomeni, kar je odličen znak). Zato bi rekla, da pri osebnem razvoju potrebujemo več poguma in uporništva ustaljenim vzorcem, pričakovanjem. Res je, da je tak skok iz cone udobja zahteven, vendar pa nujen za skok v razvoju.

 

In po drugi strani, glede na hiter razvoj, tehnološke spremembe, robotizacijo, kaj lahko vsak posameznik naredi zase, da bo ostal zaposljiv in da bo kos vsem izzivom, ki prihajajo?

Tukaj vidim predvsem dve ključni sestavini:

  1. Prva je sprejemanje tehnološkega razvoja, robotizacije in drugih stvari (ja, a lahko kot družba že nehamo nergat nad digitalno pismenimi otroci na telefonih in oh, kako smo bili sami boljši, ker smo 5x na dan cepnili z drevesa). Razvoj se bo dogajal in s tem, ko ga bomo zavračali, se bomo SAMI pahnili v obrobje družbe in nezaposljivosti. Učimo se in usvajajmo tehnologijo, pri tem pa razvijajmo tudi zdrav in kritičen odnos do njene uporabe.
  2. Druga je, da postanemo »multipotentialite« osebe, torej posamezniki z več potenciali/zanimanji. Marsikdo se bo sedaj obregnil, češ, mene pa res zanima opravljanje zgolj enega poklica in si ne predstavljam, da bi počel kaj drugega kot to, za kar sem se šolal. Ampak to, da imamo v sebi radovednost in odprtost za stvari, dokazuje že dejstvo, da se nihče od nas ni v otroštvu igral zgolj z eno igračo, kajne? To, da me zanima več stvari, pomeni, da se razvijem tudi izven svojega trenutnega dela, kar mi omogoča večjo suverenost ter fleksibilnost pri menjavi kariere in usklajevanju s tem, da nekatera delovna mesta izginjajo in se ustvarjajo druga.

 

Lahko na kratko opišeš, kako poteka priprava na vodenje delavnice ali team-buildinga?

Enako kot priprava na Tinder zmenek – s strani kandidata/naročnika pridobiš čim več informacij, kakšni so, kaj jih zanima in kaj pričakujejo od tebe. Če se želiš res dobro pripraviti, narediš še dodatno »stalkanje«/raziskavo po spletu in na podlagi vseh informacij ustvarjalno kreiraš vsebine, prilagojene kandidatu/naročniku. ?

 

Danes je veliko govora o milenijcih, ki naj bi bili specifični, zahtevni, neučakani,… Si predstavnica generacije Y, kako ti gledaš na te stvari?

(globoko zavzdihne, da se pomiri) Razočarano in jezno, ker se me opisuje kot »marsovce« (ja, to JE slovenski »strokovni« članek, kar pobrskajte) in ker očitno vsi vedo bolje od mene, kaj želim in potrebujem. Najprej pometi pred svojim pragom, OK Boomer (https://en.wikipedia.org/wiki/OK_Boomer)?

 

Kaj bi bil tvoj nasvet mladim, ki šele vstopajo na trg dela? Kje in kako začeti? Je izbira študija ključnega pomena?

Študij ni nekaj, čemu MORAŠ slediti na svoji poklicni poti – še sama vem, da ne želim biti celo življenje samo psihologinja. »Finta« je v tem, da sproti odkrivaš to, kaj te zanima, boste videli, kako lažje je zadihati. Mladim bi tako rekla, da naj ne čakajo na priložnosti, da bodo same padle z neba, ampak si jih poiščejo ali celo ustvarijo sami. In da naj te priložnosti izkoristijo res do zadnje kapljice in se potrudijo. Včasih se tudi ob najbolj neprijetni delovni izkušnji naučiš nekaj zase ali pa vsaj zaslužiš objavo na »Delozlomu«.

»Finta« je v tem, da sproti odkrivaš to, kaj te zanima, boste videli, kako lažje je zadihati.

 

Imaš morda kakšno zanimivo poslovno anekdoto, ki bi jo rada delila z nami?

A lady never tells oz. ohranjam svojo pokončno, etično držo in integriteto psihologinje, ki ne govori o strankah. ? Mi je pa ob tem prišlo na misel, kateri je moj najljubši trenutek pri mojem delu – takrat, kadar ima oseba na drugi strani občutek, da je lahko ob meni pristna in iskrena tudi o malo bolj bolečih in intimnih stvareh. Da jim lahko dam prostor in čas, kjer lahko neobremenjeno govorijo in da ob tem pridobijo nekaj zase (nek nov vpogled ali pa vsaj sprejemanje, da nam ni vedno treba biti popolni). Ti trenutki človeškosti so tisti, ki me najbolj hranijo tudi ob vseh številkah, strateških planih in excel tabelah poslovnega sveta.

 

Vsi potrebujemo čas, da si napolnimo baterije. Kaj tebi dviguje energijo?

Nekaj, čemu z mojo prijateljico Simono praviva »poustvarjanje filmskih momentov« – kaj točno so te aktivnosti, res težko opišem na kratko, saj so tako različne in preštevilne, da lahko opis sesuje Competo spletno stran (npr. od poletnega rolanja ob morju na takte pesmi »Gold« Chet Fakerja pa do pretvarjanja, da živimo v Ikei). Lahko pa opišem občutek, ki ga imam ob njih.  Gre za občutek brezskrbnosti, vživetosti v moment, razigranosti in neizmerne hvaležnosti, da počneš te stvari in da si obdan s sebi ljubimi ljudmi. Trenutek, ki bi si ga rad tako zapomnil, da bi si po njem najraje posnel film (ali pa ga že nekdo je).

Gre za občutek brezskrbnosti, vživetosti v moment, razigranosti in neizmerne hvaležnosti, da počneš te stvari in da si obdan s sebi ljubimi ljudmi.

 

Dokončaj stavek »Moj življenjski moto je…«

»… v vsakem trenutku drugačen. ?«

 

Vsi intervjuji

Tina Novak Kač

Sledi svoji strasti, pa ne boš delal niti dneva v življenju.

Jasna Benko Živec

Nikoli ne obupaj!

Maša Žilevski

Moj šef pravi, da so ljudje s smislom za humor visoko inteligentni.

Manca Grom

Dokler diham, upam.

Lara Škrinjar