Zgodilo se e že, da je kandidat z velikim interesom kandidiral za določeno pozicijo. Izrazil še večji interes, ob tem ko je odkril, kdo je naročnik in si neskončno želel, da pride dan razgovora. Njegova pričakovanja o podjetju, delu in kolektivu so bila nadpovprečno visoka. Zagotovo je ta močna želja že takoj zakrila tudi kakšen negativni element, a takrat to še ni bilo pomembno. Skratka, ko je ta ista oseba vstopila v podjetje in preživela le nekaj minut v prostoru za goste, kjer je začutila že prvi vtis o organizaciji, je njena vzhičenost počasi usihala. Glasno govorjenje in prerekanje zaposlenih, neurejeni prostori brez prave razsvetljave, ne ravno prijazna in gostoljubna gospodična, ki jo je sprejela,… Po dvajsetih minutah čakanja je bila povabljena, da se končno pridruži dvema predstavnikoma podjetja, ki naj bi z njo opravila razgovor. Tudi ta dva gospoda sta bila vse prej kot prijetna, prijazna oz kot bi temu strokovno dejali- nista se trudila, da bi pripomogla k dobremu ugledu podjetja. Morda je bil ciničen in aroganten odnos le taktika, a oseba nasproti je ta odnos razumela, predvsem pa doživela drugače. In po dobrih 5 min razgovora se je gospodoma zahvalila za povabilo; poudarila, da to ni organizacija, kjer bi želela naslednjih nekaj let graditi svojo kariero in se vljudno zahvalila.
Zelo zanimiva izkušnja, prepričana sem, da zagotovo ni edina. Pohvalno, da je kandidat zbral še tisti trenutek dovolj korajže in jasno poudaril, kaj si misli.
L.S.