Pogostokrat nam že vožnja v le malo bolj oddaljene kraje znotraj Slovenije predstavlja težavo (ne bi se vozili več kot 20 ali 30 min) in tudi razlog, da kakšen karierni izziv, ki se ponuja, ne sprejmemo. Enostavno nam je »preveč lepo« v domačem okrilju, ne želimo se dnevno voziti na delo več kot eno uro, ne želimo se seliti, kaj šele oditi v tujino. Morda smo tudi kot narod izredno navezani na domače okolje, sorodnike, družino in prijatelje,… To je danes naše povprečje.
Res pa je, da smo v zadnjih letih zaznali določene premike tudi v tej smeri. Med našimi kandidati so tudi taki, ki bi karierni izziv v tujini sprejeli oz si ga načeloma želijo in tudi izpostavijo. Gre predvsem za mlajšo generacijo, pretežno moško, brez družine, z višjo ali visoko izobrazbo, ki je željna nadaljevati karierno pot tudi znotraj meja naše dežele. Med njimi prevladujejo tisti, ki že imajo izkušnje z delom v tujini in ki jim tuji trgi ne predstavljajo neznanke. V tujino jih vleče želja po gradnji kariere, uspehih, novih izzivih, pridobivanju globalnih znanj in izkušenj ter nenazadnje tudi dobra in privlačna ponudba. Žensk med njimi tako rekoč ni. Vezani moški z družino pa so v večini primerov pripravljeni le na delo, ki bi zajemalo občasna pot v tujino (idealno v dežele ex YU). Povzamem lahko, da so razlogi osebne narave tisti, ki pogostokrat prevladajo. Sama plača nikoli ne predstavlja glavni motivator in odločujoči dejavnik. Avstrija, Nemčija, Italija, Francija, Švica, ZDA in Velika Britanija so države, kjer je bilo zaenkrat odhodov največ. Načeloma odhaja visoko izobražen kader, ki išče nove priložnosti v tujini. Pri slovenski mobilnosti ne gre toliko za poklicno mobilnost, temveč za mobilnost osebe. Ne moremo govoriti o odlivu določenega poklica, temveč imamo odliv oseb, s podobnim osebnim profilom.