Ne dolgo nazaj me je kandidat povprašal ali je praksa, da se nekdo po nekaj letih vrne v podjetje, od koder je sam odšel, ker ni bil zadovoljen. Torej, da ga podjetje po nekaj letih samo kontaktira in želi, da se vrne. Zelo pozdravljam tak pristop in cenim družbe, ki imajo tako politiko. Po drugi strani pa razumem tudi tiste, ki se odločijo za drugo pot.
V Competu imamo in bomo imeli tudi vnaprej tak pristop do naših zaposlenih. Kar seveda vedo tudi sami. Ne gre za to, da bi koga “odganjali” vnaprej. Želimo, da vedo, da imajo popolno svobodo, fleksibilnost, možnost odločanja, rasti,… Pri tem jih spremljamo in skrbimo, da so zadovoljni ter da imajo dovolj izzivov. Smo precej mlada ekipa in nekaterim je delo v Competu šele prva zaposlitev. Če malo karikiram, je lahko prva zaposlitev kot “prva ljubezen”, ki resda včasih postane/ostane tista ta prava, v večini primerov pa žal ne. Normalno je, da smo radovedni in da želimo v življenju poskusiti različne stvari. Šele potem lahko resnično vemo, kaj nam je res všeč in kje so res dobro počutimo.
Kakšna pa je praksa? Ni neobičajno, da podjetja želijo po nekaj letih v svoje vrste privabititi top kandidate, ki so pri njih včasih že bili. Zakaj? Morda ugotovijo, da je kandidat v tem obdobju napredoval, pridobil zanje pomembne izkušnje; po drugi strani pa se je najbrž tudi na strani podjetja marsikaj spremenilo. Vsi se spreminjamo in z leti na stvari gledamo drugače. Kar je pomembno je, da ves čas ohranjamo dobre odnose z zdajšnjimi in preteklimi delodajalci, podjetja pa z zdajšnjimi in preteklimi zaposlenimi. Nikoli ne vemo, kdaj nas bodo poti lahko spet zbližale in si bomo s čisto vestjo lahko pogledali iz oči v oči.
L.S.