Za povečavo in pomanjšavo uporabljajte tipki CONTROL+ in CONTROL-.

Eden tistih razgovorov, ki te spremeni, ki ostane.

Laura Smrekar

Partnerka

Pričujoči blog je nekako nadaljevanje prejšnjega, kjer sem se dotaknila »starosti in kariere«. Tematika se me je močno dotaknila in o tem želim govoriti na glas. Vsak dan bolj opažam, koliko mojih sovrstnikov je obremenjenih s svojimi leti. Počutijo se stare, prestare za menjavo kariere, prestare za učenje, prestare za menjavo službe… Ni redkost, da se pričetek pogovora s kandidatom 45+ prične s stavkom: »Saj veste, sem že v teh letih ko…«.

Stari smo toliko, kot se sami počutimo

Starost je relativna. Gre za to, kako se počutiš v svoji koži, kako polno živiš življenje, kakšen odnos imaš sam s seboj. In številni opravljeni razgovori z različnimi posamezniki to zavedanje v meni le še bolj krepijo. Spoznala sem kandidate v poznih 30ih ali 40ih letih, ob katerih ni bilo zaznati kančka energije ali vitalnosti. Občutek v takih trenutkih je bil, kot bi senior oseba vstopila v fizično telo mlajše osebe. Vse ostalo je bilo prazno, brez življenja.

Pogovor z damo (letnik 1950), ki si z vsem srcem želi še naprej ustvarjati in delati

No alt text provided for this image

Moj današnji blog-intervju je vezan na čudovito damo, ki sem jo imela priložnost spoznati pred kratkim. Toliko življenja in energije že dolgo nisem začutila. Pravzaprav sem ostala brez besed. Srkala sem vsako njeno misel. Dotaknila se me je njena razgledanost, širina in tudi njena karierna pot, ki je drugačna, posebna. To je eden tistih razgovorov, ki te spremeni, ki ostane. Morda ne bi bilo nič nenavadnega, če ta prekrasna dama ne bi bila letnik 1950 in nekdo, ki si z vsem srcem močno želi še naprej ustvarjati in delati – kot svetovalec, mentor ali tudi več. Delo osmišlja njeno življenje in njeno življenjsko pot. Še tekom najinega razgovora sem začutila, da je oseba, ki lahko veliko da – ne le meni ali stroki, ampak tudi ostalim sovrstnikom. Odprta je za izzive tako v Sloveniji kot tudi v tujini. To so razlogi, da sem gospo Ano povabila, da narediva intervju/pogovor in ga deliva s širšo javnostjo.

Starost je relativna, vitalnost brezčasna

Gospa Ana je izkušena strokovnjakinja na področju hospitality-ja in housekeeping-a. Zadnjih 20 let je delala na Japonskem, na luksuznih butičnih ladjah s petimi zvezdicami za cca. 150-200 potnikov. Vodila je 100+ osebja. Z ekipo je bila odgovorna za področje čistoče na ladji, pralnice, čistilnice, izbiro in nabavo notranjega interjerja ter celotnega tekstila in dekoracije na ladji. Pravzaprav je bila njena odgovornost, da sleherni gost na butični ladji doživi vrhunsko izkušnjo. To pa se lahko zgodi le, ko je vsaka stvar na svojem mestu, ko se poklopijo tudi najmanjše podrobnosti.

No alt text provided for this image

»Gospa Laura, saj veste, tisti občutek, ko se uležeš v posteljo in to postane neizmeren estetski element; ko začutiš mehkobo, svežino, čistočo odeje in posteljnine in ko te nepozaben vonj najbolj kakovostnega vzglavnika popelje v čarobni svet sanj«.

S temi besedami je tudi mene popeljala globoko v svet, ki ga danes v nadaljevanju predstavljam: polnost, doživetje, predanost, nepozabna izkušnja – življenje.

POGOVOR

Gospa Ana, kako vas je življenje popeljalo do delo na luksuznih butičnih ladjah na Japonskem?

Najprej je to bila potreba po denarju, pozneje pa je preraslo v veliko zadovoljstvo z delom na ladji, potovanji, obiski različnih dežel, srečevanjem drugih ljudi…

 

Je bila ta odločitev za vas težka?

Da, vsaka taka drastična odločitev je težka, a sčasoma se na idejo in na dejstvo, da odhajaš, navadiš in to jemlješ kot nekaj normalnega.

 

Kako ste pričeli z delom na področju housekeeping-a in kako je potekal preskok na področje vodenje 100+ osebja?

Že moja prva zaposlitev je bila na področju housekeeping-a, delala sem namreč kot stevardesa. Imela sem teden dni intenzivnega treninga, nato pa sem pričela delati samostojno. Po prihodu na male butične ladje pa sem takoj napredovala v Executive Housekeeper-ja in tako nadaljevala tudi na japonskih potniških ladjah. Kako je potekal preskok od vodenja osebja, od prvotnih 11 članov posadke do 70 članov posadke in nato do cca. 100 članov posadke, nisem nikoli razmišljala. Res pa je, da je včasih bil izziv že v tem, da so osebje sestavljali ljudje iz različnih dežel in kultur. Marsikdaj je bilo tako potrebno poiskati kakšno kreativno rešitev. Pri vodenju ljudi pa sem vedno izhajala iz sebe in s svojo ekipo gradila pristne in poštene odnose.

 

Začutila sem, da se vam je Japonska dežela zelo približala. Kaj so čari te dežele? Kakšna je njihova kultura?

Da, Japonska se mi je kot dežela “zlezla pod kožo”. Že ob prvem stiku s to deželo sem imela občutek, kakor da prihajam domov. Ta dežela ima mnogo čarov, ki bi jih lahko izpostavila – češnjev cvet, pogled na Fudji San v mrzlem zimskem jutru, ko ga obsije jutranje sonce, Onseni (topli vrelci – toplice)… Njihova kultura je precej drugačna od naše, a meni je bila vedno zelo blizu.

 

Na katere dosežke v karieri ste najbolj ponosni?

Teh je kar nekaj, a eden večjih je bil uvajanje ladje Asuke II v plovbo, ko je bilo potrebno ladjo prilagoditi za japonsko tržišče v zgolj mesecu dni. Vsekakor ni bilo lahko, hkrati pa je bilo potrebno kar precej osebja izšolati o japonskih standardih in zahtevah. In vse to je bilo v moji domeni.

 

Kaj vam pomeni delo?

Pomeni mi ogromno. Skozi delo lahko pokažem, kaj vse zmorem.

 

Ste se kdaj počutili »prestaro«. Ste kdaj doživeli krizo srednjih letih? In kakšne so izkušnje vaših sovrstnikov?

V bistvu se še nikoli nisem počutila “prestara” in sploh ne vem, kaj to pomeni. Krize srednjih let pa tudi ne poznam. Moja hči pa pravi, da srednjih let še sploh nisem doživela 🙂 Izkušenj svojih sovrstnikov pa raje ne poslušam, saj me spravljajo v slabo voljo…

 

Kaj vas dela tako vitalno? Kaj vas polni, inspirira in kaj vam daje energijo?

Pravzaprav me vitalno dela kar življenje samo. Razveselim se vsakega dne posebej, predvsem tistih, ko me obiščejo prijatelji, s katerimi lahko poklepetam o socioloških temah. Razveseli me dobra knjiga, zase pa skrbim tudi z redno meditacijo in občasno telovadbo ter gibanjem na prostem.

 

Kako in kje se videti v naslednjih letih na karierni poti? Kaj bi najraje počeli?

Vidim se predvsem v svetovalni vlogi na področju hospitality-ja  bolj natančno hotelskega managementa – housekeeping managementa pa tudi ladijskega managementa. Vsekakor bi me zanimalo uvajanje novih butičnih hotelov – hotelov z zelo personaliziranim pristopom do gosta. To iskreno rečeno v našem okolju pogrešam. Zanimal bi me tudi korporativni nadzor nad verigo butičnih hotelov pa tudi pomoč pri sami vzpostavitvi višjih standardov na področju housekeeping-a pri že obstoječih hotelih.

 

Vaš življenjski moto?

Nikoli nikomur ne naredi tistega, kar si ne želiš tudi sam! Pusti preteklost preteklosti, živi v sedanjem trenutku in ne razmišljaj preveč o jutri, ker morda nikoli ne pride.

To je zgodba gospe Ane, ki pri svojih 70-ih letih hrepeni po delu in ustvarjanju na področju housekeeping-a oz hospitality-ja. Želim si, da bi ta objava spodbudila odziv delodajalcev s področja hotelirstva oz butičnega turizma. Tako bo Ana lahko še naprej ustvarjala, njena dodana vrednost pa se bo izražala v še večjem številu gostov z nepozabno izkušnjo slovenskega butičnega hotelirstva. Hkrati pa naj bo njena zgodba spodbuda in navdih, ko se boste morda soočali z izzivi »starosti in kariere«.

 

 

Ostali članki

Ste opazili našo komunikacijsko akcijo?

20.10.2022
Z agencijo Luna \TBWA smo zasnovali komunikacijsko akcijo, v kateri smo predstavili Competo kot strokovnjaka in najboljšega partnerja za razvoj...

Ni vse na vodji

16.10.2022
Nekdo, ki se zaveda, da za varnost potrebuje te informacije jih aktivno pridobiva – sprašuje sodelavce in vodjo, preverja svoja pričakovanja,...

Zakaj je danes pravi čas za prevetritev sistematizacije delovnih mest in plačnega modela?

12.10.2022
»Zelo pomemben premik naredimo s tem, ko poleg delovnih nalog s sistematizacijo skupaj z zaposlenimi opredelimo tudi splošne in specifične...