Pred kratkim sem imela zanimiv pogovor s kolegom, ki zapušča obstoječe podjetje in po več kot 10ih letih odhaja novim izzivom naproti. Podjetju je bil maksimalno predan, se ves čas boril za čim boljše rezultate in, kot pravi, je imel srečo, da je bil obdan (pretežno) z dobrimi sodelavci. Toda, na koncu je sledilo razočaranje. Mnogi žal delijo podobne izkušnje.
Kolega je pred kratkim stopil do nadrejenih ter kadrovskega oddelka in jih seznanil z odpovedjo. Res je, da vsak tak korak ni prijeten ne za zaposlenega in ne za podjetje. Po drugi strani pa je tudi res, da bi moral biti interes obeh strani, da zadeve izpeljeta čim bolj profesionalno, odgovorno in dostojanstveno. Tu pa se mnogokrat zaplete. Bodisi delodajalec odreagira užaljeno in se napram zaposlenemu v fazi odhajanja obnaša arogantno, zaničevalno oz neprofesionalno. Po drugi strani pa se tudi zaposleni, ki dajo odpoved, tudi pogostokrat obnašajo nekorektno.
Kolega mi je zaupal, da so ga, reakcija delodajalca in nadaljnji koraki, užalostili. Bilo je vse prej kot »profesionalno«. Sedaj pa ima še težave, ker se ne morejo nikakor sporazumno raziti. Kaj narediti v takih primerih? Najbolje je, da vsaka stran malo popustiti. Narobe je, v kolikor skuša podjetje na silo zadržati zaposlenega čim dlje v družbi in mu »nagaja« z delovnimi nalogami, raznimi psihičnimi pritiski ter izplačili. Narobe predvsem zato, ker, ko enkrat zaposleni prekine psihološko pogodbo s podjetjem, je za družbo najbolje, da zaposleni odide čim prej. Tukaj je seveda potrebno upoštevati določeno obdobje, da se zagotovi prenos znanj in nalog na druge zaposlene oziroma novo osebo. Ni pa dobro, da se stvari podaljšuje iz drugih neposlovnih razlogov. V tem primeru lahko zaposleni v odhajanju podjetju povzroča celo škodo, saj bo naredil vse, da bo delal čim manj in se maksimalno distanciral od obstoječega podjetja.
L.S.