Za povečavo in pomanjšavo uporabljajte tipki CONTROL+ in CONTROL-.

Gostujoči blog: Tuja vrsta – milenijci

V pripravah na naš 13. Competo dogodek smo o vprašanjih, povezanih z medgeneracijskim sodelovanjem na delovnem mestu, debatirali z našimi letošnjimi pokrovitelji in partnerji. Ana Pintar, junior milenijka😊, Digital Marketing Assistant Bisnode Južni trg, je svoje misli o medgeneracijskem sodelovanju zapisala takole:

Kdo smo milenijci? Vedno, ko se v spletni iskalnik odpravim po odgovor na to vprašanje, me v oči zbodejo rezultati iskanja, ki vsebujejo pridevnike leni, muhasti, samovšečni, nelojalni ipd.

Ko govorim s starejšimi generacijami, nas velikokrat označijo za patološke narcise. Pripisujejo nam, da smo egocentrični in zagledani sami vase, da nam primanjkuje zvestobe in delovne etike. Kot predstavnica milenijcev začnem iskati podobnosti med predsodki in svojo osebnostjo, a neuspešno. Ob vsem tem se mi nato začnejo porajati vprašanja, kako, kje, kdaj in zakaj so nastale tovrstne predstave o milenijcih.

Z željo, da resnici pridem do dna, sem prebrskala veliko portalov, a nisem našla raziskave, ki bi z znanstvenimi elementi potrjevala zgoraj navedene lastnosti. Sem pa ob tem naletela na izjemno zanimivo knjigo The Millennial Myth: Transforming Misunderstanding into Workplace Breakthroughs avtorice Crystal Kadakia, ki na milenijce gleda nekoliko drugače. Preden predstavim svoj pogled, bom v uvodu povzela vidik iz knjige, ki mi osvetli razmišljanje o trenutnem dojemanju milenijcev.

Milenijci pri branju negativnih pridevnikov nismo sedeli križem rok, ampak smo se na obtožbe v obliki blogov, videov in t. i. memesov zelo hitro odzvali. Tako je nastal trk dveh svetov, sveta uglednih strokovnjakov in sveta digitalnih vplivnežev. 

Prve teorije o milenijcih sta navedla ugledna raziskovalca Howe in Strauss, ki sta generacijo predstavila pozitivno. Dojemanju sta kaj hitro nasprotovala druga generacijska analitika Jean Twenge (Generation Me) in Mark Bauerlein (The Dumbest Generation) ter začela širiti negativno predstavo o milenijcih. Takrat so nam prvič začeli pripisovati, da smo samovšečni, leni in egocentrični. In tako množično, kot rastejo gobe po dežju, so se začela širiti negativna dojemanja o milenijcih. Ta pojav so še podkrepile knjige, največjo vlogo pri tem pa so imela družbena omrežja, za katera dobro vemo, da so leglo nezanesljivih podatkov in da se senzacionalna sporočila po njih širijo s svetlobno hitrostjo. Sami pri tem nismo sedeli križem rok, ampak smo se na obtožbe v obliki blogov, videov in t. i. memesov zelo hitro odzvali. Tako je nastal trk dveh svetov, sveta uglednih strokovnjakov in sveta digitalnih vplivnežev. Dvosmerni tok informacij na družbenih omrežjih je omogočal nenehno vojno in včasih je bilo mogoče dnevno zaslediti več kot 20 objav, ki so obravnavale milenijce. Jasno je, da so zmagale tiste z negativnim dojemanjem, kar je ‒ priznajmo si ‒ v svetu medijev povsem običajno. Z viralnostjo družbenih omrežij so predsodki glede milenijcev in dojemanja milenijcev postali sprejeta resnica brez kakršne koli strokovne ali znanstvene potrditve. Ob tem je vredno poudariti še, da smo milenijci prva generacija, ki je odraščala z informacijami, dostopnimi kjer koli in kadar koli, predhodne generacije se niso srečevale s takšno količino informacij in hitrim širjenjem teh, kar pomeni, da podoben pojav tako ali drugače sploh ne bi bil mogoč (Kadakia, 2017).

Ali smo res egocentrični lenuhi, ki pričakujemo, da je vse narejeno v našo korist? Kot pripadnica te generacije želim v nadaljevanju pojasniti, da se nas velikokrat napačno obtoži in da smo v resnici prav ljubka in simpatična generacija.

1 Negotovost ali potreba po povratni informaciji?

Mogoče to starejši dojemajo kot negotovost, milenijce pa močno za namuje želja po iskreni povratni informaciji. To običajno pomeni, da bomo (resda ne nujno) skritizirani in da nam ob poslušanju, kaj vse bi lahko naredili drugače, ne bo prav prijetno. Sama sem na delovnem mestu obkrožena s predstavniki generacije X in njihova (kritična) povratna informacija mi veliko pomeni, saj se zavedam, da bo le tako moje delo v prihodnosti bolj izpopolnjeno. Priznam, da tega včasih ni lahko poslušati, ampak v procesu učenja je nasvet izkušene osebe v veliko pomoč.

2 Nezvestoba delodajalcu ali želja po kariernih premikih?

Velikokrat je mogoče slišati, da je težava milenijcev pomanjkanje pripadnosti, lojalnosti in potrpežljivosti ter da pri izbiri delodajalca skačemo s cveta na cvet. To ni res, spremlja nas želja po stalni osebnostni in poslovni rasti, dosežkih in izzivih. Pomembno nam je, da pri svojem delu občutimo strast, da je naše delo osmišljeno in da je naš prispevek opažen. Če nam delodajalec ne bo omogočil novih priložnosti, bomo po vsej verjetnosti odšli. Nekatere raziskave kažejo, da so starejše generacije to mirno sprejemale od pet do deset let, ampak ali je to res pravo merilo za merjenje potrpežljivosti? Milenijci nezadovoljstvo na delovnem mestu dopuščamo največ približno deset mesecev, pa smo zato označeni kot nelojalni, da živimo z glavo v oblakih ipd. (Reuteman, 2015). Menim, da je to popolnoma lep prikaz poteka: jaz tebi, ti meni. Če boste lepo skrbeli za nas, vam bomo zvesti, sicer pač odidemo novim izzivom naproti. In še to, če potegnemo črto, v večini primerov drži, da ljudje ne zapuščajo podjetja, temveč svojega nadrejenega, ljudi torej, zato je zelo pomembno, da imajo podjetja ustrezno in kvalificirano vodstvo. K tej težavi že zelo resno pristopajo marsikatera ameriška podjetja, ki intenzivno delajo na tem, da starejše generacije izobražujejo, kako delati z milenijci. da Zavedajo se, da bodo ti odšli, če ne bodo vzpostavili ustreznega odnosa s svojimi nadrejenimi. Ob tem jim je jasno tudi, da stari kader ni tisti, ki bo držal podjetje pokonci, ampak gonilna sila podjetij postajamo milenijci, ki bomo s svežim pristopom peljali zadeve naprej.

3 Digitalni zasvojenci ali domorodci?

Ko me oče včasih zagleda, da brskam po telefonu, mi kaj hitro nameni nekaj ostrih, češ da obsedenost s tole igračo pa res ni ničemur podobna. Ker se mi, po resnici povedano, ne ljubi spuščati v neskončne razprave o tem, zakaj, kako in kdaj, se mu samo nasmehnem, globoko v sebi rahlo zavijem z očmi in nadaljujem. Res je, da milenijci množično uporabljamo telefone (in drugo tehnologijo), ampak to ne pomeni, da smo ob tem neproduktivni. Oče velikokrat pozabi, da je telefon zame orodje za izobraževanje, povezovanje in zabavo, ki ga pač znam zelo dobro izkoriščati. Rojeni smo bili v svet okoliščin, ki jih nismo sami ustvarili, smo jih pa dobro izkoristili. Visoka tehnologija je zaznamovalo naše življenje, saj so nam bili internet, računalniki, telefoni in druga orodja položena v zibelko. Mi smo to zelo dobro ponotranjili in se v uporabi teh izurili. Starejšim generacijam pa polagamo na srce, da namesto grajanja raje izkoristite našo tehnološko pismenost in uporabite znanje, ki vam ga ponujamo. Konec koncev je tako, da je tudi starejša generacija čedalje bolj odvisna od tehnologije, a je ne zna uporabljati in/ali v celoti izkoristiti.

4 Lenoba ali na novo opredeljena produktivnost?

Danes spremljamo pojav novih oblik dela. Projektno delo je eno izmed njih in med milenijci postaja čedalje bolj priljubljeno, a zaradi svoje prožnosti kaj hitro vzbudi vtis, da pravzaprav nič ne delamo. Ker želimo pri delu svobodo in možnost, da ga opravljamo kjer koli in kadar koli, se velikokrat šteje, da smo leni. Sem študentka in obiskujem prvi letnik podiplomskega študija na Ekonomski fakulteti, aktivno sem vključena v številne obštudijske dejavnosti, ob vsem tem pa kot študentka redno delam v Bisnodu, v oddelku marketinga. Treba je upoštevati, da ima tudi moj dan (samo) 24 ur, zato mi kaj hitro zmanjka časa za kakršno koli zabušavanje. Poznam ogromno svojih vrstnikov, ki živijo v istem tempu kot jaz, tako da ne, milenijci nismo lenijci.

5 Pretirana ambicioznosti ali želja po znanju?

Milenijci se zavedamo, da ne vemo vsega, zato se ne bojimo spraševati, ko naletimo na nekaj neznanega. Ne primanjkuje nam zanimanja za razne zadeve, običajno nas zanima celo preveč zadev. Cenimo možnost osebnostne rasti ter pridobivanja novih znanj in praktičnih izkušenj. Spoštujemo učenje od starejših. Na delovnem mestu želimo mentorja, ne le šefa. Izjemno sem hvaležna, da sem del okolja, v katerem mi je to omogočeno, saj je moj nadrejeni prav to ‒ učitelj, ki me navdihuje in vodi ter mi pomaga pri razvoju veščin in osebnostnega ter poslovnega razvoja. Lahko rečem, da je Bisnode odličen primer dobre prakse prenosa medgeneracijskega znanja in homogenega sodelovanja generacij X in Y.

Kdo smo torej milenijci? Smo generacija odprtih in strpnih do drugačnosti. Se ne upiramo trdemu delu, ampak si želimo neprestano zadovoljstvo in napredovanje. Željni smo učenja, ob tem pa imamo veliko svežih in inovativnih idej. Verjetno drži, da imamo svoje muhe, ampak imamo pa tudi veliko dobrih lastnosti. Od vas pa je odvisno, ali jih boste izkoristili ali pa boste še naprej godrnjali čez nas.

Ana Pintar, junior milenijka😊, Digital Marketing Assistant Bisnode Južni trg

LITERATURA

Kadakia, C. (2017). The Millennial Myth: Transforming Misunderstanding into Workplace Breakthroughs. California: Berrett-Koehler.

Reuteman, R. (2015). Generation gaps. Millennials are Taking Over the Work Force at a Rapid Clip. What’s an Older Deader To Do? Entrepreneur, str. 43‒48.

Ostali članki

Skupaj zmoremo ogromno: Competo in Inštitut CAR na skupni poti

28.11.2018
Z združitvijo bomo ustvarili pogoje v katerih bomo našo strast do odgovornega dela na HR področju združili v celovito storitev strankam, ki...

Gostujoči blog: Milenijci prihajajo

27.11.2018
Pred nekaj dnevi sem slišala izraz, ki me je končno opredelil: star milenijec....

Biznis, ne teorija

14.11.2018
Težko je dati v besede navdušenje nad hekatonom, ki ga izžareva Maja, ko nosi s seboj spomine na dogodek, ki je tako uspešno mobiliziral skoraj...