* »Vse, kar si želim za božič je… boljša verzija mene.«
Vem, izbrala sem angleški naslov k mojemu monologu (sem le milenijec). Ampak moja priredba naslova ene najbolj znanih skladb gospodične Carey ima namen. Ne le spodbuditi brundanje njene melodije med branjem, ampak predvsem odpreti debato o tem, kako si za božič podariti najboljše darilo, ki si ga lahko sami podarimo – sebe.
Upam, da si ne drznem preveč, ko posplošim, da večina nas ob koncu starega leta razmišlja predvsem o tem, kako bomo v novo leto stopili močnejši, boljši, lepši, pametnejši. Slednje je pravzaprav kar komično, če se spomnimo na to, da nas tudi večina prvi dan v novem letu preživi z glavobolom in razdraženim želodcem. Šalo na stran, novoletne zaobljube so del tradicije, kot odpiranje penine ob polnoči. In ko se glavobol razpuhti ter želodec pomiri, se zaženemo v izpolnjevanje točk našega seznama – pet kilogramov dol, učenje novega jezika, konec s slabimi razvadami, vsaj en roman na mesec, meditacija vsako jutro… vsakemu svoje.
Kar je čudovito – bistvo kakovostnega življenja je razvijanje in uresničevanje lastnih potencialov na vseh življenjskih področjih. In če te zaobljube uresničujemo še globoko v novo leto, smo lahko še posebej ponosni nase.
Kaj pa zdaj, v tem trenutku? Ali čutite ponos, ko pomislite nase?
Želim si da, četudi tako po slovensko potiho. Dajmo, gremo še korak dlje. Ozrimo se na leto za nami… poglejte, koliko smo dosegli! Vse šteje, od velikih poslovnih uspehov do majhnih življenjskih dogodivščin, kot je na primer prijeten sprehod prejšnjo nedeljo. Od tistega recepta, ki nam ga je uspelo pripraviti že prvič, do poguma, ki smo ga zbrali, da smo šli na zobozdravniški pregled. Kdo vse je bil ob nas v tem letu? S kom smo se veselili? S katerim sodelavcem smo dobro sodelovali? Komu smo se zaupali, ko nam je bilo težko?
Vse to so naši uspehi. Tudi ljudje, ki so bili ob tem ob nas, so del teh uspehov.
Kakovostno se povezovati z drugimi je največji potencial in najmočnejša kompetenca.
…ne le v poslovnem svetu, ampak tudi v vsakdanjem življenju. Da lahko to kompetenco aktivno razvijamo, pa potrebujemo drug drugega. Predlagam, da tako te uspehe delimo z bližnjimi – povejmo jim, da smo ponosni na to, kar smo dosegli v tem letu in da je ta ponos tako močan ravno zato, ker smo dosegali uspehe skupaj z njimi. Bodimo ponosni skupaj.
Za konec bom še malo posploševala in nam pripisala naslednje. Ko takole s ponosom pogledamo na svoj trud, ugotovimo, da smo v bistvu kar fejst. In fejst kot smo, nam potem do izpolnitve novoletnih zaobljub manjka le malo. Ni šans, da nam ne bo uspelo.
Zato vam v milenijskem duhu ob zaključku leta zaželim tole za nazaj in za naprej: »Bravo, stari! Maš to!«