Ko dobre prakse ostanejo na ravni ideje
Dobre prakse so v zadnjih letih postale skoraj samoumevni del razvoja organizacij. Prevzemamo jih iz okolij, ki veljajo za uspešna, jih hitro vključujemo v interne dokumente in od njih pričakujemo jasne premike v vedenjih in rezultatih. A izkušnje iz prakse kažejo, da se ti premiki pogosto ne zgodijo. Razlog je v tem, da so pogosto umeščene v okolja brez osnovnih pogojev za delovanje.
Predpostavke, o katerih redko govorimo
Večina dobrih praks temelji na tihem predpostavljanju, da organizacija že deluje dovolj urejeno. Da so vloge jasne, da se odločitve sprejemajo pravočasno in na pravih ravneh ter da dogovori veljajo tudi takrat, ko niso udobni. Ko teh elementov ni, dobra praksa nima opore. Obstaja kot koncept, ne kot način dela.

Formalna uvedba brez dejanskega učinka
V takšnih sistemih se prakse pogosto zadržijo na formalni ravni. So opisane, predstavljene in komunicirane, včasih tudi merjene. Ne pridejo pa do ravni vsakodnevnih vedenj, kjer bi morale imeti največji učinek. Ljudje jih poznajo, a jih ne uporabljajo, ker sistem nagrajuje drugačna ravnanja ali pa preprosto ne omogoča doslednosti.
Pogosto se zgodi, da se z dobrimi praksami poskuša zapolniti vrzeli drugje. Namesto da bi se organizacija najprej soočila z nejasnostmi v odločanju, razpršeno odgovornostjo ali nedoslednim vodenjem, uvede novo prakso kot signal urejanja. V resnici pa praksa prevzame obliko okolja, v katerem se znajde, in sčasoma postane še ena plast pravil brez realnega učinka.
Takrat dobre prakse začnejo ustvarjati vtis urejenosti, ne pa dejanskega delovanja. Navzven je videti, da je organizacija sistemska, sodobna in razvita. Navznoter pa ostajajo enake dileme, le da so zdaj bolje zapakirane. Razlika med videzom in realnostjo se sčasoma povečuje, s tem pa tudi razkorak med tem, kar je zapisano, in tem, kar se v resnici dogaja.
Kje se v resnici začnejo spremembe
Ključno vprašanje zato ni, katero dobro prakso uvesti, temveč ali ima organizacija temelje, da jo lahko živi. Ali obstaja jasna odgovornost? Ali se odločitve dejansko sprejemajo in izvajajo? Ali imajo vodje kapaciteto in podporo, da prakso udejanjijo tudi takrat, ko to zahteva doslednost in jasne meje?
Dobre prakse niso bližnjica do urejenega sistema. So njegov rezultat.


