Za povečavo in pomanjšavo uporabljajte tipki CONTROL+ in CONTROL-.

Imam 45 let in lovim zadnji vlak na svoji karierni poti

Laura Smrekar

Partnerka, direktorica komuniciranja

Ženske običajno ne govorimo na glas o svojih letih, a omemba moje starosti v tokratnem blogu je izpostavljena z razlogom. Sama sem našla delo, v katerem neizmerno uživam. Vsako leto bolj, a hkrati tudi vsako leto drugače. Da, drži, nimam več toliko energije in hitrosti kot pri 20ih. In nekako blizu mi je misel, da bi ljudje po 40. letu delali drugače – 4 dni na teden, 5 ur na dan, s poudarkom na kvaliteti in ne zgolj kvantiteti. Čutim tudi, da imam danes nekaj, kar sem si 20 let nazaj lahko le želela – izkušnje, modrost, bolj razvite kompetence in mrežo krasnih ljudi znotraj poslovnega sveta. Hkrati čutim, da me v naslednjih 20ih letih čaka še veliko lepega na karierni poti, najbrž tudi popolnoma novega in drugačnega. Posledično se zavedam, da bo nenehno učenje in razvoj ves čas moj življenjski sopotnik.

Pričujoči naslov tako ni misel, o kateri bi sama premišljevala. Je pa (žal) misel, ki pesti mnogo mojih sovrstnikov in naših kandidatov. Zaznavam, da je tovrstnih izzivov v zadnjem času vse več. Zakaj? Kaj se posameznikom, ki vstopajo v leta 45+ dogaja napram odnosa do dela in kariere? Zakaj mnogi nimajo občutka, da njihova dozdajšnja karierna pot šteje? Zakaj se poraja ta občutek, da smo (pre)stari za korak naprej v karieri, menjavo dela ali menjavo poklica? Zakaj prevladuje občutek, da počasi a konstanto izgubljamo našo dodano vrednost? In kateri je prvi korak, ki ga lahko naredimo, da bo drugače?

No alt text provided for this image

45+ : kaj se dogaja v nas, v našem življenju in v delovnih okoljih?

Delo osmišlja naše življenje. Preko dela lahko udejanjamo naše potenciale in talente. Preko dela se počutimo koristni – tako zase, kot za družbo ali širšo skupnost. Ko se pričnemo povzpenjati po lestvi naše karierne poti, ta občutek narašča. Več izkušenj, znanj in dosežkov kot imamo za seboj, bolj smo opolnomočeni in samozavestni. Toda, na neki točki se to prične spreminjati in obračati v drugo smer, nekonstruktivno smer. Kot bi nas nekaj pričelo zavirati, vleči nazaj. In danes je ta mejnik očitno že okoli 45.leta. Da, bi lahko bolje razumeli, kaj nas privede to tovrstnih občutkov, je smiselno pogledati, kaj se na splošno v teh letih dogaja z nami, v našem življenju in kaj se dogaja znotraj delovnih okolij.

Pri letih 45+ imamo večinoma že samostojne ali odrasle otroke, posledično tudi več časa zase in za samo delo. Lahko se na polno posvetimo karieri. Smo pa po drugi strani tudi bolj zahtevni, zreli in manj vodljivi. Naše vrednote so v tem obdobju jasno definirane. Vemo, kaj želimo in česa si ne želimo. Vemo, kaj nam je všeč in kaj nam povzroča stres in bolečino. Manj smo se pripravljeni prilagajati – bodi gre za novega partnerja bodisi za novo službo. Vse bolj v nas zori tudi želja, da bi naredili nekaj dobrega za širšo skupnost, za državo, ljudi, morda za samo stroko. V tem obdobju se prične največ posameznikov, poleg rednega dela, ukvarjati tudi z različnimi pro-bono aktivnostmi – z mentorstvom, vračanjem družbi, dobrodelnimi projekti, pomoči ranljivim skupinam,.. To je tudi obdobje, ko smo kot govorci najbolj prisotni na okroglih mizah in konferencah. Imamo znanje in izkušnje, ki jih lahko delimo. In imamo jasno izdelana stališča, ki imajo težo.

Želja po večjem ravnovesju med zasebnim in poslovnim življenjem

Osebno pa gre pri 45ih za obdobje, v katerem vse bolj iščemo ravnovesje med zasebnim in poslovnim življenjem. Vse bolj nam je pomembna kvaliteta življenja, odnosi z drugimi, prosti čas, hobiji in mehkejša plat življenja. To je tudi čas, ko marsikdo prične pobližje razmišljati o minljivosti življenja in iskanja smisla lastnega obstoja. V nas se vse bolj prebuja želja po tem, da bi tudi naše delo imelo smisel. Da bi lahko bili del nečesa lepega, dobrega, koristnega, zdravega. In če zjutraj vstanemo s cmokov v grlu; če nas zmrazi ob misli, da bomo v delovnem okolju počeli nesmiselne stvari, ne da bi občutili našo dodano vrednost; če delamo v okolju, kjer rast in razvoj posameznika nista cenjena; če imamo nadrejenega, ki ni vodja v pravem pomenu besede; če že leta in leta počnemo rutinirano delo, ne da bi nam bilo omogočeno, da se preizkusimo na novih področjih, potem se v naših očeh kariera prične počasi a vztrajno podirati. In če se poleg tega v tem obdobju srečujemo še s krizo srednjih let; kupom zavrnjenih ponudb za delo; zaposlitvenimi razgovori, kjer nam sogovorniki na drugi strani posredno a vendarle zelo jasno dajejo vedeti, da smo prestari in ne razumejo, zakaj želimo pri 45ih zamenjati delovno okolje, potem se naša samozavest lahko vse bolj in bolj spodkopava. Vrtimo se v začaranem krogu. Hkrati je občutek, da nas nihče ne razume in sliši. In tudi, da sočasno ob nas teče nek drugi vzporedni svet, kjer imajo mlajši, elita starejših, vsi ostali, prednost.

Prvi korak – znebiti se lastnih stereotipov

Vse zgoraj našteto morda drži. Morda smo se znašli na nepravem mestu in naše delo ni cenjeno. Morda delodajalec nič ne vlaga v naš razvoj in tudi ne namerava. Morda smo dobili številne zavrnjene prošnje za delo in imamo za seboj zgolj negativne izkušnje z zaposlitvenimi intervjuji, kjer so nam znova in znova dajali občutek, da smo (pre)stari. Toda, nismo. Smo v najlepših in najbolj produktivnih letih našega življenja. V naslednjih 20ih letih lahko naredimo prav vse, a le, če si to želimo, na tem trdo delamo, vztrajamo in močno verjamemo, ne glede na vse zunanje sile, ki nam govorijo nasprotno. Lahko si poiščemo novo službo, lahko se izšolamo za drug poklic, lahko se naučimo novih jezikov, spremenimo naš najljubši hobi v poklic. A da, zadihamo in gremo naprej pozitivni, se je smiselno otresti vseh stereotipov in predsodkov, ki se jih je v tem času nabralo predvsem v nas. »Resetirati se« je dober, lep izraz, ki bi lahko prišel prav. Saj veste, energija, ki jo oddajamo je tista, ki jo živimo. In vedite, da niste sami na tej poti. Nič ni narobe z vami. Kot bi dejal moj osebni svetovalec terapevt »samo kompas ste vmes zgubili in potrebno ga je poravnati nazaj v pravo smer«. Obdati se je vredno z ljudmi, ki v vas verjamejo in vas spodbujajo, pozitivnimi – bodisi zasebno, bodisi poslovno.

Menim, da je pričujoča tematika izjemno pomembna in kompleksna. V Sloveniji se srečujemo z velikimi izzivi na področju staranja prebivalstva in delovne sile. Stereotipi o »starejših zaposlenih«, so tako pri posameznikih kot pri podjetjih, močno prisotni. Ni dovolj, da spremenimo sistem, podjetja, delovna okolja. Spremeniti se moramo predvsem sami in odvreči težo, ki jih pri letih 45+ letih morda že nosimo v sebi.

 

Ostali članki

Spremembe so proces

25.06.2022
Spremembe so proces. Ko uvajamo spremembe v podjetjih, še posebej, če so večje in posegajo v del organizacijske kulture ali se tičejo novih...

Spremembe - Skupaj na ladji

13.06.2022
Spremembe so del razvoja vsake organizacije in so nujne za njen dolgoročen obstoj. Ljudje so tisti, ki spremembe uvajajo. V interesu vodstva...

Q&A – Kakšen pomen imajo informacije za zaposlene v procesu organizacijskih sprememb?

11.06.2022
Organizacijske spremembe so kompleksne in za marsikaterega člana organizacije predstavljajo velik izziv. Večkrat so nepričakovane ali pa so plod...