Naša dejavnost oziroma narava dela je taka, da se srečujemo z ogromnim številom sogovornikov, pa najsi je to naš naročnik, s katerim želimo gojiti partnerski odnos, ali so to naši kandidati, ki lahko postanejo naši naročniki.
V času prenovljenega »GDPR«-ja je pretok informacij še toliko bolj občutljiv. Digitalizacija, avtomatizacija ter napredni IT, AI in podobni sistemi nam omogočajo pretok in širjenje velike količine informacij, podatkov, na koncu koncev tudi zasebnosti.
Pri našem delu želimo našim naročnikom/partnerjem zagotoviti storitev, ki jo od nas pričakujejo in ki smo jo mi dolžni izpeljati na maksimalno visokem nivoju. To nam lahko uspe, če se mi približamo naročniku in, če nam ta zaupa in se nam odpre. Kar med drugim pomeni tudi, da se strinja z ekskluzivo – da v dogovorjenem času za dogovorjeno pozicijo sodeluje samo z nami.
Zakaj? Dogaja se namreč, da slišimo od naročnikov: »Ampak veste, mi to pozicijo iščemo še z drugo hišo.« V tem primeru se naročniku lepo zahvalimo in mu zaželimo veliko sreče, uspeha ter odličnega novega sodelavca. Ali še hujši primer, ko nas naročnik prosi za storitev in pravi: »Proces smo si zamislili tako, da bomo dali iskano pozicijo vam in še štirim konkurenčnim agencijam, kdor prej pripelje je zmagovalec«. Tudi v tem primeru se obrnemo. Ali še eden dober, ko določene ljudi kontaktiramo mi iz ene strani, naročnik pa taiste posameznike iz druge strani. »Zakaj ste nas že prosili za uslugo storitve?« je v takem primeru vprašanje čisto na mestu. S takim pristopom se na trgu pojavlja zmeda, nejevolja, celo jeza – predvsem na strani kandidatov seveda, podjetje pa si s takšnim pristopom zbija ugled na vseh ravneh.
Tudi sam imam izkušnje iz proizvodnih procesov, pa kalkulacij, pa normativov, pa porabe tega in onega, nabave, pa še kaj bi lahko dodal. Ja, ampak v proizvodnem procesu je na koncu izdelek, ki nima ne nog, ne rok, ne glave in ne svojih občutkov in emocij.
Kaj si lahko ob takem ravnanju mislijo kandidati oziroma naši/vaši bodoči sodelavci? Jaz, iskreno povedano, v takem podjetju ne bi želel delati. V podjetju kjer si samo številka? Kjer ti dajo pogodbo za nedoločen čas in mislijo, da je stvar opravljena? V času, ko kandidati lahko izbirajo podjetje kjer bi želeli delati?
Mi nimamo ne skladišča, ne prodajnih polic, od koder lahko kandidata vzamemo, ne moremo mu odklopiti možganov in ne moremo ga prisiliti v nekaj, česar ne želi.
Kar lahko naredimo, je, da gojimo pristen, topel, človeški odnos. Kar lahko, oziroma bi morala delati podjetja, je izpostavljati svoje vrednote ter graditi na odnosih, prepoznavnosti in zaželenosti. To so dejavniki, ki pritegnejo dobre kandidate – ne pa zmedeno nagovarjanje iz vseh smeri in neoseben odnos.
Kakšne posledice lahko doletijo podjetje, ki se na tak način počuti »posebno« ali »pomembno«?
Ko ga za isto pozicijo bombardirajo sočasno 3-4 agencije, je težko verjetno, da se bo kandidat pozitivno odzval. Lahko je celo zmeden in zadevo jemlje neresno. Po drugi strani je prav, da damo kandidatu čas, da razmisli in se pozanima. Ko je pod časovnim pritiskom, mu tega prostora ne damo. Ekskluzivnost iskanja skozi oči kandidata bi morala biti prioriteta delodajalcev. S tem, ko jim dajemo občutek, da so zgolj številke, si v njihovih očeh znižujemo privlačnost.
P.s.: čeprav operiram z besedo »kandidat« sta vsekakor zajeta oba spola.