Veliko je govora o nemobilnosti Slovencev, o tem, da se neradi selimo in vozimo v bolj oddaljene kraje. Žal ugotavljamo, da je stanje na tem področju, kljub brezposelnosti in težkim razmeram na trgu, še vedno kritično.
Uporabila bom prav ta izraz, saj me resnično čudi in preseneča, da posameznik, ki je brez dela, ni pripravljen sprejeti službe v kraju, ki je več kot 20 km oddaljen od njegovega doma. Res je, da ne moremo vse metati v isti koš, a kar precej kandidatov žal tako razmišlja in zavrne razgovor za službo prav oz izključno zaradi tega razloga – ker mu je delovno mesto pač predaleč. Razumela bi lahko, da nekdo ni pripravljen dnevno preživeti 2 uri na vožnji, ampak ko govorimo o zgolj 20 ali 30 km pa me resnično čudi. Smo res tako razvajeni ali nam je enostavno še vedno dovolj lepo, da se ne rabimo nikamor premaknili? Prav nič me ne bi čudilo, da ta isti posameznik ves čas hkrati kritizira trg dela in jamra, kako ne more dobiti dela. Ob tem pa zagotovo nima toliko samokritike, da bi se zazrl vase in razmislil, zakaj se prav njemu to dogaja. Dokler ne bomo sami pri sebi razčistili teh osnovnih stvari in si odgovorili na vprašanje, koliko smo se dejansko pripravljeni žrtvovati, da bi dobili delo, nam prav nihče ne bo pomagal.
L.S.