Za povečavo in pomanjšavo uporabljajte tipki CONTROL+ in CONTROL-.

Prihodnost dela – pogled iz študijskih klopi

Prihodnost dela: želje, ki bodo morda postale realnost

V življenju smo lahko prepričani samo o spremembah. Kakšne bodo ne vemo, vemo pa k čemu kot dobro delujoča in vključujoča družba stremimo. Avtomatizacije in globalizacije ne moremo ustaviti ali preprečiti, lahko pa ju usmerimo. To je naša odgovornost, ki lahko s pravimi odločitvami vodi k boljšemu funkcioniranju na osebnem, kariernem, in konec koncev tudi na svetovnem nivoju.

Globalna klima že dolgo ni bila tako nesigurna. Deluje, kot da je vse izgublja svoje ravnotežje, kot da se vse počasi seseda. Sistemi so potrebni prenove, a za dostojen napredek zgolj preoblikovanje miselnosti ljudi ne bo zadostovalo. Trenutno stanje ni le anomalija, je odraz večletne sle po moči. V sistemu, ki ceni nezdravo tekmovalnost in temelji na izrazito konkurenčnem trgu, je to seveda pričakovano, kar pa ne pomeni, da se obnese. Očitnim in vse glasnejšim pomanjkljivostim v delovanju razvitega zahodnega sveta smo priča prav danes.

Kot študentko, ki se bo čez par let spustila v službene vode, me ideja tega popolnoma prenovljenega trga dela veseli.

Smo v precepu, ko lahko zabredemo še globlje, izgubimo nadzor in postanemo sužnji tehnologije in vplivnih. Lahko pa pride do prevrednotenja vrednot, kjer bomo v delovnih okoljih priča visoki strokovnosti, enakopravnosti in spodbujanju kritičnega razmišljanja. Sama se nagibam k slednji možnosti. Če ne drugače, nas bo naša lastna tekmovalnost potisnila v nujo po sodelovanju. Svet se ne bo nehal spreminjati, zato se tudi mi ne smemo. Korenite prilagoditve bomo najprej občutili na delovnih mestih, zato si drznem sanjati o progresivnih rešitvah.

Če ne drugače, nas bo naša lastna tekmovalnost potisnila v nujo po sodelovanju. Svet se ne bo nehal spreminjati, zato se tudi mi ne smemo. Korenite prilagoditve bomo najprej občutili na delovnih mestih, zato si drznem sanjati o progresivnih rešitvah.

Moje idealno delovno okolje je vključujoče, zelo profesionalno, z dobrimi odnosi in vezmi ter enakopravno. Omogoča individualno in skupinsko rast in vsem ponuja enake začetne možnosti. Želim si okolja, kjer nadrejeni niso le naziv, ki naj bi vzbujal strahospoštovanje, temveč pri delu sodelujejo, se vanj vključujejo in poslušajo svoje zaposlene. Kjer njihova avtoriteta ni absolutna in neskončna, kjer je delo vsakogar cenjeno, naloge pa so dodeljene skladno z izobrazbo oz. kompetencami. Želim si okolja, kjer na pridobitev položaja ne bo vplivala barva kože, ne nacionalnost, ne spol, ne starost, kjer bo štela sposobnost.

Da imamo mladi težave z iskanjem službe, je dejstvo.

Mnogo delodajalcev zahteva predhodne izkušnje ali pa nas odslovi, ker domnevno še ne poznamo organizacijskega sistema in življenja v njem. Vzpostavi se začaran krog, zaradi katerega izgubljamo motivacijo in upanje. Izkušenj na svojem področju ne moremo pridobiti, ker so le-te predpogoj za skoraj vsa potencialna delovna mesta. Ker pa se uspeh vse bolj gradi na hitrem tehnološkem razvoju in ker mladi ta znanja pridobivamo hitro in izčrpno, si upam trditi, da je prihodnost zaposlovanja mladih svetlejša kot preteklost in da bomo kmalu postali nepogrešljiva delovna sila. Posledica širše medgeneracijsko obarvanih delovnih okolij bodo prav tako bolj dobrodošle spremembe. Želim si, da o njih ne bi odločal le vodja, temveč bi se posvetoval z vsemi, ki se jih sprememba tiče. Ljudje imamo namreč osnovno potrebo po pripadnosti, zato je sprejetost v delovnem okolju vsekakor predhodnica boljšega počutja in kvalitetnejšega opravljanja dela. Želim si povezovanja na nacionalni in mednarodni ravni, ki bi lahko peljalo do večje individualne in skupinske decentralizacije dela. Posamezniki bi imeli možnost napredovanja in prehajanja med državnimi sedeži organizacije, skupinsko meddržavno sodelovanje pa bi bilo stalnica. Globalizacija vse bolj vodi do tega scenarija, ki bi po mojem mnenju okrepil vezi in izboljšal kakovost dela, ker bi imeli zaposleni možnost postaviti svoje zadolžitve v okvire drugih kultur in si s tem razširiti obzorja. Žal ta želja zahteva ogromno denarnih in organizacijskih sredstev, a upam, da se bodo prioritete spremenile in bo nekoč uresničljiva.

Želim si povezovanja na nacionalni in mednarodni ravni, ki bi lahko peljalo do večje individualne in skupinske decentralizacije dela. Posamezniki bi imeli možnost napredovanja in prehajanja med državnimi sedeži organizacije, skupinsko meddržavno sodelovanje pa bi bilo stalnica. Globalizacija vse bolj vodi do tega scenarija, ki bi po mojem mnenju okrepil vezi in izboljšal kakovost dela, ker bi imeli zaposleni možnost postaviti svoje zadolžitve v okvire drugih kultur in si s tem razširiti obzorja.

Neizogibno lahko pričakujemo dodaten vzpon digitalizacije in umetne inteligence. Ponavljajoče se in manj intelektualno zahtevne funkcije bodo prevzeli stroji, zato bo kritično razmišljanje v kombinaciji z iskanjem kreativnih rešitev ključno. Omenjena avtomatizacija bo hitro napredovala in posledično zahtevala kontinuirano osvajanje novih kompetenc. Izobraževanja bodo permanentna, rutina bo (zelo) počasi skopnela, kar bi lahko vodilo v bolj fleksibilen delovni čas.

Ker se svet kot ga poznamo očitno poslavlja, bo, ne glede na položaj, potrebno ostati nepristranski in odprt za nove ideje. Upam, da bodo sposobnost, raznolikost in vključevanje tisti temelji, na katerih se bodo gradila delovna okolja. Prav tako upam, da bomo prišli do točke, kjer sodelavec sodelavcu ne bo grožnja, ampak prijatelj. Kjer se ne bomo več videli kot borce za eno nagrado, ampak kot kolektiv, ki konstantno stremi k izboljšavi. Kjer bomo znali čutiti drug z drugim in si ne “hinavsko kradli” pozicij. Želim si, da bi bili na delovnem mestu ljudje in ne številke lačne individualnih bonitet. Veselim se časov, ko bodo dobre ideje cenjene neodvisno od tega, kdo jih predlaga in ko se bo spodbujalo kritično ter kreativno razmišljanje.

Zaradi trenutne situacije je v delovnih okoljih poudarek na obvladovanju nesigurnosti, dvoumnosti in ambivalence. Učinkovito se bo potrebno prilagoditi na prihajajoče pogoje, za katere niti nisem prepričana, da bodo kdaj ostali stalni, kar je dobrodošlo. Spremembe so gonilo zgodovine in prihodnosti, so razlog za napredek.

Lara Lovrič, študentka 2. letnika psihologije, Tilburg University

Ostali članki

Spremembe so proces

25.06.2022
Spremembe so proces. Ko uvajamo spremembe v podjetjih, še posebej, če so večje in posegajo v del organizacijske kulture ali se tičejo novih...

Spremembe - Skupaj na ladji

13.06.2022
Spremembe so del razvoja vsake organizacije in so nujne za njen dolgoročen obstoj. Ljudje so tisti, ki spremembe uvajajo. V interesu vodstva...

Q&A – Kakšen pomen imajo informacije za zaposlene v procesu organizacijskih sprememb?

11.06.2022
Organizacijske spremembe so kompleksne in za marsikaterega člana organizacije predstavljajo velik izziv. Večkrat so nepričakovane ali pa so plod...