Za povečavo in pomanjšavo uporabljajte tipki CONTROL+ in CONTROL-.

Prvi šolski dan in konec učenja

Nataša Tovornik

Senior svetovalka

Vsaka nova situacija je priložnost za učenje, vsak neuspeh priložnost za rast. Komuniciranje, čustvovanje in razmišljanje so veščine, ki niso predmeti v šoli in se jih ne učimo iz knjig. Če se učimo vsak dan, hoditi v šolo (ali službo) ni groza, temveč vsakodnevno raziskovanje in rast.

Šola in učenje sta na prvo žogo nerazdružljiva. A ko gledam in slišim vse objave o začetku šole, imam občutek, da šola in učenje vseeno nista povezana. 1. september je prvi dan šole. Šolarji se vračajo v učilnice, a ne začnejo se učiti na ta dan – učijo se ves čas. Prav tako moramo biti pozorni vozniki in starši celo leto, ne zgolj prvi teden septembra. Podobno se zgodi 25. junija – konec, končno mir, ni več šole, ni več učenja, ni več kontrolk…

Takšna čustva zavladajo tudi v petek in nedeljo vsak teden – tako šolarjem, kot staršem. Šola so kontrolke, učitelji in ravnatelji; služba so šefi, nadzorniki in procesi, ki nam krojijo usodo in odločajo o tem, kaj se bo zgodilo z nami.

V šoli in na delu se v ospredje postavlja zadovoljitev želja avtoritete: dobiti dobro oceno, doseči tuje standarde. Delo dobro opraviti, se nekaj naučiti, priti do določenega spoznanja o sebi ali svetu se zdi nepomembno. Več poudarka dajemo na zunanje potrditve in pohvale, zato ni čudno, da šola in služba prenekateremu staršu in učencu ne vzbujata pozitivnih misli. Kaj nam pomaga dobra ocena za dober faks, za dobro plačano delo, če nas delo ne veseli in se ne razumemo s sodelavci ali vodjo. Zdi se, da je pri šoli pomemben le (tuj) cilj, ne pa tudi pot.

Pa vendar je življenje drugačno. Nihče ne čaka samo na to, da bo umrl. Večini se nam tudi ne mudi na ta cilj. Zato je pot še kako pomembna. In tudi učenje je pot – zanimiva, zavita, težka, zabavna, dolga… V življenju je pomembno, da vemo, kaj se z nami dogaja, kaj lahko naredimo in kako to tudi povedati drugim. Moramo znati čutiti, razmišljati in komunicirati. Tega pa se ne učimo v šoli.

Nihče ne čaka samo na to, da bo umrl. Večini se nam tudi ne mudi na ta cilj. Zato je pot še kako pomembna.

Na roditeljskem sestanku sem izvedela, da hči zna dobro ubesediti čustva, da pa je matematika ne zanima. Te navidezno »slabe« novice sem se nadvse razveselila: prvi del sporočila je veliko pomembnejši in bolj relevanten za njeno srečo in uspeh v življenju. Tudi pri delu z različnimi podjetji opažam, da največ težav ne nastaja zaradi neznanja matematike ali jezika. Največ težav povzročajo odnosi in sodelovanje – pri učenju tega pa imamo še vedno največjo vlogo starši.

Največ težav povzročajo odnosi in sodelovanje – pri učenju tega pa imamo še vedno največjo vlogo starši.

Če bi se tega učili sistematično oziroma če bi imeli kot otroci dober zgled, bi se vsak odrasel vodja zavedal, kaj čuti in bi potrebne spremembe komuniciral na ustrezen način. Če bi se učili razmisliti o možnih rešitvah, ne zgolj o izogibanju negativnim posledicam, potem bi bilo prijetneje delati v kolektivu – če bi se znali pohvaliti, če bi se spoštovali in če bi si povedali, kaj pričakujemo. Če bi vedeli, kaj je nam pomembno, bi lažje stali za tem, bili bi manj nevoščljivi, lažje bi sodelovali. Če bi se dobro počutili v svoji koži, bi lažje priznali napake, skupaj bi pogledali, kako jih popraviti in kaj smo se naučili za naslednjič. Tako bi vsak dan rasli in se razvijali. Prebrali bi kako knjigo, pogledali kak e-seminar, naučili se kaj od sodelavcev… Tako bi bil začetek šole zgolj en dan, a ne bi bil dan, ko se začnemo učiti. In 25. junij ne bi bil dan, ko se nehamo učiti. Vedeli bi, da se učimo vsak dan, da imamo vsak dan možnost, da nekaj spremenimo in naredimo, da je v naših rokah, kako se bo naše življenje odvijalo.

Če bi se učili razmisliti o možnih rešitvah, ne zgolj o izogibanju negativnim posledicam, potem bi bilo prijetneje delati v kolektivu – če bi se znali pohvaliti, če bi se spoštovali in če bi si povedali, kaj pričakujemo.

Če bi se učili razmišljati, čustvovati in komunicirati, bi zagotovo lažje prenesli slabo oceno v šoli ali na letnem pogovoru. Ko nam nekaj ne bi šlo, bi razmislili, kako pristopiti drugače in neuspeh bi dejansko videli kot lekcijo.

Ob novem šolskem letu velja moja popotnica predvsem staršem: naučijo se naj, da lahko z dobrim zgledom , največ naredimo za svojega otroka in zase.

Ali kot je dejal Konfucij: »Če dan ni bi tvoj prijatelj, naj bo tvoj učitelj.«

Ostali članki

Ocenjevalni center kot odskočna deska za razvoj kompetenc zaposlenih

17.04.2019
Kako izražene so določene kompetence pri naših zaposlenih? Kako lahko zaposleni svoje potenciale še bolje razvijejo?...

Organizacijske vrednote in kompetence: ZAKAJ in KAKO našega dela

08.04.2019
Le malo nam koristi to, da imamo cilje in voljo za delo, če nimamo ustreznih kompetenc, da bi cilje dosegli. Tako nam tudi le malo koristijo naše...

Je možno vpeljati fleksibilen delovni čas brez izgube produktivnosti?

01.04.2019
V zadnjih letih se povečuje delež zaposlenih, ki jim je pomembno, da imajo vsaj možnost, da gredo kdaj prej iz službe, delajo od doma ali med...