Nekaj dni nazaj je pogovor z znancem zaobjel zelo zanimivo temo. Debata je bila o tem, kako nekateri posamezniki v najlepših srednjih letih, ko so v polnem kariernem razscvetu, pustijo dobro plačano, redno/ugledno službo in naredijo nekaj popolnoma odbitega. Sprejmejo delo, ki na prvi vidik izgleda celo korak ali dva nazaj. Za nas seveda, zunanje opazovalce. Za osebo, ki to naredi, pa vsekakor premik naprej, na lepše, na bolje.
Lahko jih popolnoma razumem in menim, da so naredili nekaj najlepšega in najbolj modrega, kar se da v življenju narediti. Zbrali so pogum in si rekli »dovolj je«. Včasih v življenju pridemo do točke, ko nam s finančnega vidika prav nič ne manjka. Vse teče kot po maslu. Imamo lepo plačo in dobro službo. Imamo redno zaposlitev in prav nihče od vzunaj ne bi pomislil, da je morda kaj narobe. Tudi sami sebe najbrž na začetku ob pomisleku, da bi vse to pustili, prepričamo, da ni najbolj modra odločitev. Ko pa ta želja dejansko postaja vse močnejša in zberemo dovolj poguma, je enostavno dovolj, da naredimo spremembo.
Na videz torej lahko izgleda vse super. Navznoter pa čutimo, da to ni to. Da bo potrebno nekaj korenito spremeniti. Lahko se nam nabira jeza, nemir, nezadovoljstvo, praznina. Nekaj močno manjka. Ti občutki se pojavijo na podlagi različnih dejavnikov in vzrokov. Zelo pogosto pa so povezani z našim dozorevanjem, samim načinom življenja in prioritetami v različnih obdobjih našega življenja. Z leti se vedno bolj poglabljamo vase. Razmišljati pričnemo o stvareh, ki nam prej morda sploh niso nič pomenile. Postopoma se pričnemo zavedati tudi življenja kot takega, njegove minljivosti, kratkosti. Otroci odrastejo in vsak trenutek postaja pomembnejši, dragocenejši.
Na primer – ugotovimo lahko da 10 ur dela pri nekom, ki ne dopušča nobene fleksibilnosti in možnosti work-life ravnovesja, nima prav nobenega smisla. In prav »smisel« je beseda, ki jo postavljamo v ospredje. »Zakaj bi to še naprej počel, ko pa dejansko nimam prav nobenega smisla?« Zakaj bi bil še naprej »vodja« ali »direktor«, ko pa mi to dejansko povzroča same skrbi in preglavice. Po drugi strani pa trpim sam, trpi partner in trpi cela družina, ki mora to moje nezadovoljstvo prenašati.
Že našim otrokom/najstnikom govorimo o tem, naj delajo stvari, ki jih veselijo. Naj opravljajo delo, ki osrečuje, prinaša zadovoljstvo, strast. In prav je, da tudi kot odrasli temu sledimo. Pa četudi zato na videz izgledamo nori. Življenje je samo naše.
Laura Smrekar