Potrebe so univerzalne in gonilna sila našega delovanja. Ves čas delujemo v smeri njihovega zadovoljevanja, saj tako zasledujemo osebno ravnovesje. Vsi imamo enake skupine potreb in ena od teh skupin so tudi potrebe po pripadnosti, ki vključujejo občutek povezanosti, pripadnosti, ljubezni, naklonjenosti, bližine… Ob tem so naše ideje, kako in kdaj smo uspešno poskrbeli za naše potrebe (v tem primeru se predvsem navezujem na skupino potreb po pripadnosti), različne od posameznika do posameznika. Ne glede na to, kaj za nas predstavlja povezanost, pripadnost, bližino itd., to je nekaj, česar nismo pripravljeni kar tako spustiti in smo v teh naših idejah lahko zelo rigidni in trmasti (npr. Če jaz verjamem, da se ljubezen izkazuje skozi dejanja in ne besede, mi to, da mi partner redno izpoveduje ljubezen, ne bo pomenilo kaj dosti. Sama bom ob tem ves čas skrbela, da bom skozi dejanja izražala to naklonjenost, on pa si bo želel podoknice. Da, pogovor o naših idejah tu igra ključno vlogo). Moja hipoteza je, da četudi v času epidemije iščemo nove kreativne načine, kako zadovoljevati potrebe po pripadnosti, pa od naših prvotnih idej ne bomo kar tako odstopili. Morda bo še nekaj časa trajalo, da se spet popolnoma sprostimo, ampak da bi to prišlo tako daleč, da se Italijani ne bi več poljubljali na lica, ali prijatelji objemali ob snidenju, to pa si težko predstavljam. Imam pa ob tem še eno hipotezo: Da bomo po tej izkušnji veliko bolj cenili telesni stik z bližnjimi.
Odgovor je pripravila Maša Žilevski, svetovalka – psihologinja
