Pravijo, da se v življenju vse stvari zgodijo ob svojem času. In pravijo, da se vse zgodi z razlogom. Pravijo tudi, da takrat, ko ti je najhuje, šele spoznaš, kdo je tisti res pravi prijatelj, kolega, partner ali življenjski sopotnik. Vse bolj sem prepričana, da je tako bodisi v zasebnem in bodisi v poslovnem življenju. Sploh, če posel gradimo na zaupanju in odnosih. Menim, da med tema dvema svetovoma ne bi smelo biti razlik, saj posel ustvarjamo ljudje in odnosi, ki jih v tem procesu ustvarjamo. Ena vrata moraš zapreti, da si odpreš druga. Določena vrata pa so lahko permanentno odprta, na stežaj, in ne ustvarjajo prepiha.
Dnevno sem v stiku z mnogimi kandidati in mnogi živijo v strahu ter si ne upajo iti naprej. V strahu pred zavrnitvijo in neuspehom. Bojijo se, kaj bodo rekli drugi, kakšen bo odziv okolice. Bojijo se graditi nove odnose, ker imajo za seboj slabe izkušnje. Bojijo se spustiti v podjetništvo, ker jim okolica pravi, da bo izjemno težko, neprijetno in nekaj let prežeto zgolj z negativnimi konotacijami. Bojijo se gojiti odprte iskrene odnose, ker pričakujejo negativne izide. Bojijo se spustiti v področje, kjer bi se preveč prepletalo njihovo zasebno in poslovno življenje. Nekateri se bojijo biti to, kar so in igrajo vlogo, ki se od njih pričakuje. Iz lastnih izkušenj in glede na naravo mojega dela preprosto čutim, da izpostavim sebe in svoje strahove, ki sem jih na začetku imela. Po drugi strani pa izkušnje in vodila, ki me ženejo naprej. Nikakor to ni edina in prava pot. Je pa moja pot in do sedaj mi je odprla res mnoga vrata. K pisanju komentarja pa me je spodbudil tudi pogovor s krasno osebo, ki sem jo spoznala preko posla pred časom. In to ni edina oseba, ki je v sedmih letih, odkar sem na samostojni podjetniški poti, postala pomemben del mojega življenja.
Izkušnje nas zaznamujejo – ne nujno le negativno
Z leti se spreminjamo in rastemo. Vsak na svoj način in ne nujno skupaj, v isti smeri. Tako zakomplicirano in tako enostavno hkrati. Zato se nam dogaja, da nekateri ljudje enostavno niso več del našega življenja. Pa ne zato, ker ne bi hoteli, ampak zato, ker nas nič več pristnega ne veže. Dogaja se tudi, da se razidemo zaradi konkretnih slabih izkušenj. Vedno pa imamo ob sebi tiste redke prave prijatelje, posameznike, ki jih lahko ne vidimo in srečamo tudi nekaj let, ob prvem stiku z njimi pa je občutek, da se je čas ustavil in da, ni minil niti en dan od zadnjega pogovora. Po drugi strani pa ves čas spoznavno krasne nove ljudi in če jih spustimo dovolj blizu, lahko postanejo pomemben del našega življenja. Ne glede na starost in izkušnje, ki so nas zaznamovale.
Je posel res samo posel ali lahko pomeni tudi nekaj več?
To vprašanje sem si pričela zastavljati 7 let nazaj, v času, ko sem postala »mlada« podjetnica. Neizkušena, s preveč idealističnimi pogledi, sem pogosto slišala od marsikoga. Začeli smo kot trije partnerji, vsak je pokrival svoje področje dela. Na srečo nisem bila sama – kar danes smatram kot ogromno prednost. Bila sem popolni outsider v smislu podjetništva in vse kar sem o poslu vedela, je bilo tisto, kar sem prebrala ter nasveti, ki sem jih dobila od drugih ljudi.
V poslu ni iskrenosti, pravijo
Zelo živo se spomnim prvih nasvetov in komentarjev ljudi, ki so me tako ali drugače obkrožali (ne nujno tistih najbližjih): bodi pazljiva, začetek je težak; prvih nekaj let bo trdo garanje in ne nujno takoj tudi rezultati; treba bo sprejeti marsikaj, delati kompromise, biti diplomatski; ne pričakuj poštenosti; ljudje v poslu so lahko zahrbtni in neiskreni itd. Če vse skupaj strnem, so mi vse besede odmevale zgolj in izključno v enem zelo močnem stavku – v poslu ljudem ne moreš zaupati. V poslu si sam in če imaš res srečo, bo vse OK. Ob vseh teh »nasvetih« sem dejansko imela velike pomisleke in spraševala sem se ali mi je res tega treba. Ali se moram res spusti v podjetništvo, kjer bom doživela razočaranja, neiskrenost, nevoščljivost, zahrbtnost. Le zakaj bi se spustila načrtno v tak svet? Saj sem nora, če grem v to?
Vrhunske poslovne in trdne vezi zrastejo lahko le na močnem zaupanju
Očitno sem bila malo nora, ker sem se spustila na to pot. Je res vse tako težko in ali v poslu res srečujem le grozne ljudi? Ne. V bistvu ugotavljam, da je le od nas odvisno, s kom bomo delali posel in ustvarjali vezi. Morda si na začetku res nekoliko omejen in ne moreš toliko izbirati. Nikoli pa si ne smemo dopustiti, da gremo čez mejo in izven lastnih meja. Ko pa si enkrat ustvariš svojo pot, se zgodba prične hitro obračati. Nihče nas namreč ne seli, da sklenemo določen posel, kajne? Ko se ozrem na trg in pogledam ljudi, s katerimi poslovno sodelujemo, lahko v večini primerov (so seveda vedno tudi izjeme, a z leti jih je vse manj) zatrdim, da so najboljši poslovni rezultati takrat, ko smo od prvega stika dalje delali na zaupanju, transparentnosti in odkritosti. To so besede, ki jih pogostokrat uporabljamo, premalokrat pa žal se zavedamo njihovega močnega pomena. In ti odnosi niso žal niso samoumevni, kar se z leti spoznala. Toda, a ni temu tako tudi v zasebnem življenju?
Nič ni narobe, če zapremo nekaj vrat
Seveda sem v tem času tudi sama doživela marsikatero razočaranje. Temu se izogniti ne moreš. Se pa iz slabih izkušenj resnično ogromno naučiš. In z leti je takih izkušenj vse manj. Tisti, ki so mi blizu, mi večkrat rečejo: »Laura, ti se hitro navdušiš nad nekom in potem ob razočaranju toliko bolj osebno odreagiraš«. Ja res je, vse, kar se mi v življenju odvija, se me dotakne. Želim živeti na polno, četudi včasih preveč idealistično. Saj to je moje življenje in nikjer ne piše, da bom ob upoštevanju vseh milijonskih nasvetov živela bolje. To je morda moja slabost in hkrati tudi prednost. V posel in odnos, ki nakazuje zdrave vrednote, grem z obilo pozitivnega pristopa in navdušenja. Le to mi predstavlja temelj, da se bodo stvari maksimalno dobro razvijale tudi vnaprej. In ob tem vse bolj poslušam intuicijo. Izkušnje potrjujejo, da deluje. Ob tem znam reči tudi ne, ko ne začutim iskrenosti oz. ko vidim, da je na drugi strani zgolj igra. In »ne« znam reči tudi na samem začetku, ko enostavno vidiš, da z nekom nisi na isti valovni dolžini.
Ni pravil
Kar danes vem, je to, da ni pravil. Oziroma pravil je toliko, kolikor je vseh nas posameznikov. Obstaja na milijone knjig, nasvetov, komentarjev, kako delati posel, kako ustvarjati vezi, kako prepoznavati ljudi… A na koncu si sam, s svojimi izkušnjami, osebnostjo, prepričanji in zgodovino. In prav je tako. Tudi čustva so del posla in ljudje, ki jih v poslu srečujemo so posamezniki s svojimi prepričanji, vrednotami in pogledi. In sploh ni nujno, da so nam in našemu načinu dela blizu. Podobno kot v zasebnem življenju. Lahko živimo klišejsko, po pravilih, lahko pa živimo na polno. Četudi to pomeni, da bomo koga na tej poti izgubili in doživeli razočaranje. Da, sem večni idealist, a to mi omogoča, da tudi v poslu srečujem in spoznavam prekrasne ljudi.
L.S.