Za povečavo in pomanjšavo uporabljajte tipki CONTROL+ in CONTROL-.

Ti-To je mrtev

Nataša Tovornik

Senior svetovalka

Ukazovanje je »out«, spraševanje je »in«. Na to se morajo prilagoditi tako vodje, kot zaposleni. A kdo najprej in kaj je vzrok, kaj posledica. Kokoš ali jajce? Povsem brez smisla vprašanje. Kokoš in jajce, takoj.

Pri svojem delu dnevno delam z različnimi ljudmi. Večina njih je vodij, ne pa vsi. In vedno znova me preseneti ena stvar – kako zelo je hierarhično razmišljanje še zasidrano v naših genih. Ne morem reči v organizaciji, saj tudi mlade organizacije in mladi vodje pričakujejo od sebe to, kar drugi pogosto pričakujejo do njih – da bodo imeli vse odgovore, da bodo o vsem odločali, da bodo oni prvi in glavni odgovorni in da bodo poskrbeli, da bo delo pravilno ter pravično razdeljeno.

Sodelavci se pogosto skrivajo za »lažnim« kameradstvom ali kar odkritim neprevzemanjem odgovornosti v smislu »ti si vodja, ti povej«.

Iz izkušenj vem, da je težko reči: »ne morem povedati, ker ne vem.« Moraš biti kar precej suveren in imeti že kak kilometer poslovnega maratona za seboj, da postane lažje oz. sploh del repertoarja. Če tega ni, se bojimo, da bomo s postavljanjem vprašanj izpadli nekompetentni. Dejstvo, da je večino med nas 12-16 let treniral rafalni šolski sistem – ko si moral odgovoriti v rafalu in pravilno, če ne nisi bil odličnjak – zgolj še otežuje spremembo vedenja iz podajanja odgovora v postavljanje vprašanja.

Na delavnicah, razvojnih centrih ali coachingih se pogosto srečujem s časovnimi pritiski vodij – kako vse, kar je potrebno narediti, stlačiti v en dan. Ko pogledamo kak praktičen primer ali se zabavamo z igro vlog, je hitro opazno, kje je težava. Vodje stalno razmišljajo, stalno preverjajo, stalno odločajo in stalno usmerjajo – naredi to, preveri ono, pošlji to, vprašaj tisto, izračunaj nekaj, zapiši drugo… Ti to, ti to, Ti to, Ti to… Prav nič čudnega, da so na koncu dneva izžeti, da jim zmanjkuje časa in da ne vedo, kje se jih drži glava. Povsem jih razumem. Tako ne gre (več). Ti-to je mrtev.

Je tudi eden od glavnih krivcev, da ljudje ne prevzemajo odgovornosti ali vsaj razmišljajo. Toliko lažje je vendar nekoga vprašati. Enim je lažje, spet druge so vodje sami tako navadili, ker so vedno imeli še en boljši predlog, še eno malenkost, na katero je zaposleni pozabil.

Zato je potrebno, da pričnemo postavljati vprašanja – spraševati druge, pa tudi sebe. S tem bomo krepili tako kritično razmišljanje, ki bo bojda ena ključnih kompetenc prihodnosti, kakor tudi prevzemanje odgovornosti in samostojnost sodelavcev.

Osnovni recept je enostaven: na vprašanje odgovorite z vprašanjem.

Npr. ko sodelavec vpraša: »Kako naj to naredim«, ga vprašajte: »Kaj pa ti predlagaš? Kaj si podobnega že delal, da bi lahko uporabil? Kaj meniš, da bi ti svetoval jaz?«

Če bomo več spraševali in si več prisluhnili je večja verjetnost, da bomo skupaj spoznali ali razvili kaj novega. In to je prihodnost in varnost. Ti-to je preteklost.

Ostali članki

Ni važno, kdo igro začne - važno je, kdo jo zaključi

10.07.2018
Je iskren, direkten in jedrnat. Spoštuje Ronalda, čeprav ga ne mara. Spoštuje ga, ker mu je uspelo, kljub temu da prihaja iz malega mesta in revne...

"Prestari" za iskanje novih priložnosti?

02.07.2018
Starejše delovno aktivno prebivalstvo je danes bolj izobraženo, samomotivirano in zdravo kot v preteklosti, pa vendar še vedno težko presegamo...

J.K., pojdi na dopust!

21.06.2018
Če sami ne koristimo dopusta ali med dopustom delamo ter pričakujemo od zaposlenih, da so nam med dopustom na razpolago in dosegljivi, potem bodo...