Maša Žilevski - Intervju

Izvolite v branje intervju z našo Mašo, svetovalko – psihologinjo. Kot del tima skrbi za razvoj kadrov sodeluje pri oblikovanju, pripravah in izvedbi team buildingov, ocenjevalnih centrov, modelov kompetenc, gradiv, poročil… Ob tem izvaja psihološka profiliranja in pri Potendu sodeluje kot ustvarjalka vsebin posameznih programov.

 Maša, zakaj si se odločila za študij psihologije? Je bila to morda že želja iz zgodnjega otroštva?

Po pravici povedano, si vedno nekaj izmislim, ko me ljudje to vprašajo. Ker ne vem odgovora, zakaj. Srednja šola je šla proti koncu, hotela sem naprej študirati, rada berem in psihologinja se mi je zdel kulski naziv. Zaljubila sem se v psihologijo šele tekom študija, ko sva že bili v intenzivnem razmerju.

Katere kompetence in lastnosti ima dober psiholog/psihologinja? In kateri »profil« ljudi morda ni najbolj primeren za ta poklic?

Ha, glede na prejšnji odgovor bi lahko kdo rekel, da sama nisem primeren profil, ker naj bi to bilo poslanstvo, ali kakšne bučke že prodajamo psihologi. V resnici mislim, da sta za dobrega psihologa ključna skromnost in spoštljivost. Skromnost iz vidika povezovanja z osebo, ki je na drugi strani (klient, stranka, sogovornik) – zavedanje, da o tej osebi ne morem vedeti več, kot ona sama ve o sebi, pa čeprav naj bi jaz kot psiholog vedela vse o človeški psihi. Ter spoštljivost iz vidika sprejemanja te osebe – njenih strahov, dvomov, skrbi, prepričanj… ni važno, kaj si jaz mislim o tem, a je zelo pomembno, da se ob tem vedem spoštljivo.

V resnici mislim, da sta za dobrega psihologa ključna skromnost in spoštljivost.

Imamo v družbi še vedno predsodke do obiskov psihologa/psihiatra? Je to še vedno tabu tema? Kaj zaznavaš sama?

Tu ne vidim izziva iz vidika predsodkov, ampak bolj iz vidika informiranja javnosti o tem, kdo je psihiater, kdo psihoterapevt, kdo klinični psiholog, kdo psiholog… še več o informiranju javnosti, da obstaja več struj psihologije in tako več oblik psihoterapije. Tu si drznem prevzeti kolektivno osebno odgovornost psihologov – naša naloga je, da bi ponujali več dostopnih informacij in jih ne. Se zavedam tega in bi rada v prihodnosti naredila kaj v to smer. Iz tu mislim, da še vedno izvirajo predsodki, ker pogosto ljudje mislijo, da je terapija ležanje na kavču in govorjenje o tem, da je za vse kriva mama.

Pri svojem delu (izvedba delavnic, razvojno – ocenjevalnih centrov, team-buildingi) se srečuješ s številnimi podjetji in zaposlenimi. Kaj je tisto, kar danes vsi mi (večina nas) potrebujemo na področju našega razvoja/rasti? Bi lahko povlekla kakšno vzporednico oz. katere trende opažaš?

Tu lahko povlečem vzporednice na vsa področja življenja. Mislim, da ljudje prepogosto pozabimo, da za to, da bi zasledovali lastne cilje, potrebujemo druge. In da je na nas, da se trudimo, da vzdržujemo dobre odnose z drugimi. Namesto, da čakamo, da bodo oni naredili prvi korak.

Mislim, da ljudje prepogosto pozabimo, da za to, da bi zasledovali lastne cilje, potrebujemo druge.

In po drugi strani, glede na hiter razvoj, tehnološke spremembe, robotizacijo, kaj lahko vsak posameznik naredi zase, da bo ostal zaposljiv in da bo kos vsem izzivom, ki prihajajo?

Ravno to, kar sem filozofirala že pri prejšnjem vprašanju – skrb za odnose. Seveda je pomembno, da smo vedoželjni, da spremljamo trende in se usklajujemo z njimi, ne glede na to, v kateri stroki smo. Ampak, če sem težak, ki se ne trudi za odnos, kdo me bo hotel za sodelavca? Robot mogoče, a tudi ti so vedno bolj pametni.

Še posebej uživaš v pripravi in organizaciji team-buildingov. Nam zaupaš zakaj? Kako sploh izgleda priprava za team-building?

Odrasli pozabljamo, da se skozi igro ogromno naučimo. In v tem vidim lepoto team-buildingov, ko ljudje skozi igro spoznavajo sebe in svoje sodelavce. Naše priprave so nekoliko drugačne od klasičnih team-buildingov in na to sem zelo ponosna. Namreč, vsak team-building oblikujemo v skladu s potrebami in željami stranke. Pri tem pustimo svoji kreativnosti, da jadra na krilih psihologije. Slednjo pa vidim kot ključno za kakovostno izvedbo team-buildinga. Po izvedbi vedno sledi pogovor z udeleženci, na katerem delimo svoja opažanja in ponudimo naše razumevanje njihovih vedenj tekom skupnega dne.

Kakšni meniš, da bodo team-buildingi prihodnosti – čez 10/15 let? Jih bodo organizirali in vodili kar roboti sami / AI? Bodo sploh še živeli realni TB ali bomo priča virtualnim TB?

Mislim, da nas čaka oboje. Verjamem, da bodo virtualni TB ravno tako zabavni in poučni ter da bodo lahko roboti kakovostno izpeljali TB. Se tudi veselim te izkušnje. A ob tem predvidevam, da bo v enem trenutku zaribal še tako vrhunski algoritem. In to je človečnost. Tisti trenutek, ko se ljudje zaupajo in delijo svojo intimo po izkušnji TB, bo vsak robot izpljunil trdi disk (ali karkoli že imajo roboti, moje IT znanje je omejeno na on and off gumb). Človečnost je ključna za ustvarjanje varnih pogojev, znotraj katerih smo lahko vsi samo ljudje.

Človečnost je ključna za ustvarjanje varnih pogojev, znotraj katerih smo lahko vsi samo ljudje.

Ko smo že pri prihodnosti, kaj pričakuješ, da se bo na trgu dela najbolj spremenilo z robotizacijo, AI, …?

Pričakujem, da bodo roboti zavzeli svet. Oziroma so ga že. Lahko se upiram temu, ali pa sprejmem, se informiram in poiščem način, kako si lahko z njihovo uporabo olajšam delovni proces. Pričakujem pa še, da se bo ob umetni inteligenci prihodnosti še bolj izrazil naš pravi jaz. To, kako se pogovarjam s Siri, že danes veliko pove o meni. Ljudje se smejejo, ko se ji zahvalim za pomoč. Bomo videli, kdo se bo smejal, ko bo Siri odločala, kdo ostane in kdo gre.

Danes je veliko govora o milenijcih, ki naj bi bili specifični, zahtevni, neučakani,… Si predstavnica generacije Y, kako ti gledaš na te stvari?

Iskreno, težko mi je ob tem. Ko nekdo reče, ja to ste pač vi milenijci, to razumem kot da me odriva stran od sebe. To sem jaz, Maša, rada bi poskrbela zase in to pač poskušam na način, ki se tebi morda ne zdi primeren. Daj mi povej, zakaj tako misliš? Dajva se pogovorit o tem, najdiva skupno.

Vsi ti recepti za boljše razumevanje milenijcev… pa kaj je z vami, ljudje? A se je vaša generacija rodila s splošnimi navodili za uporabo? Pa jih je generacija pred vami nekje založila? (Verjetno kdo ob branju tega mojega odgovora razmišlja, glej jo milenijko, se že nekaj usaja. Zato dodajam še; vzemi Ikeina navodila in stopi do najbližjega milenijca. Mogoče bosta ugotovila, da pa le imata veliko skupnega. Za začetek to, da oba hodita v Ikeo.)

Vsi ti recepti za boljše razumevanje milenijcev… pa kaj je z vami, ljudje? A se je vaša generacija rodila s splošnimi navodili za uporabo?

Kaj bi bil tvoj nasvet mladim, ki šele vstopajo na trg dela?

Zelo simpl. Potrudi se. Če ne gre, vprašaj in nato poslušaj. Sprašuj, dokler ne razumeš. In nato poskusi ponovno.

Kako bi prijatelju opisala Competke?

Kot ljudi, ki vedo, zakaj delajo to, kar delajo, jim je pomembno, kako delajo in s kom. Poleg tega imajo tudi dober smisel za humor. Večinoma se smejijo mojim štosom.

Vsi potrebujemo čas, da si napolnimo baterije. S čim si ti polniš baterije?

S spanjem. Zato se tudi med zadnjimi primajem v službo. In nihče me ne gleda postrani. To mi veliko pomeni.

Kaj je tvoj življenjski moto?

Nisem ravno oseba, ki bi imela življenjski moto. Imam pa dnevni moto. Danes je bil, da do konca preberem vsaj en članek/intervju/blog. Če je bil tudi vaš, ste ga ravnokar uresničili.