Vsako leto v Competu organiziramo dogodek za kadrovske strokovnjake iz partnerskih podjetij, na katerih teče pogovor o strateških in strokovnih temah s področja HR trendov. Kot odgovor na izzive današnjega časa smo tudi mi obravnavali tematiko trajnostnega razvoja. Okoljske in podnebne spremembe so namreč postala nujna točka razprave. Spreminjajoči se svet nas spodbuja k razmišljanju o potrebah po razvoju drugačnih kompetenc.
Proučevanje trajnostnih ciljev
Za uvod v razmišljanje o trajnostnih kompetencah smo se sodelavke v Competu odločile, da v kratkem videu prikažemo nekaj ključnih podatkov o trenutnem stanju na področju trajnostnih ciljev. To je bilo izhodišče za nadaljnjo razpravo o znanjih in veščinah, s katerimi se bomo v prihodnosti opremili, da bomo lažje obvladovali življenjske izzive, prispevali k družbenemu napredku in živeli še bolj v harmoniji z naravo. Več o tem je napisala Nina Potisek v svojem blogu
Za pripravo gradiva in razpravo o trajnostnih kompetencah smo si razdelile področja za iskanje podatkov, pri čemer smo kot izhodišče uporabile zadnje poročilo Združenih narodov Global Sustainable Report 2023. V poročilu so trajnostna prizadevanja oblikovana v 17 ciljev, ki naj bi jih dosegli do leta 2030. Vsakega od njih smo podrobno preučile.
Trenutno stanje poziva k ukrepanju
Analiza trenutnih podatkov je pokazala katastrofalno stanje. Faza ozaveščanja o trajnostnih vprašanjih bi morala že biti krepko za nami. Čas je za takojšnje ukrepanje. Namen mojega prispevka ni povzemanje ugotovitev in analiziranih podatkov (le te je za namene prikaza na Competo dogodku v video mojstrsko zložila Maša Žilevski), temveč bralcem približati nekaj občutkov, ki se lahko pojavijo ob intenzivnejšem raziskovanju trajnostnih kazalnikov.
Naj naštejem samo nekaj frustracij, s katerimi sem se ob branju in raziskovanju trajnostnega poročanja soočila:
Področje trajnosti je velik biznis
S to tematiko se ukvarja nepregledno število inštitucij, skladov, fundacij, organizacij, raziskovalnih inštitutov, civilnih iniciativ… Ustvarjajo obsežno količino poročil, mnenj, opažanj in izjav. Kljub temu pa sistemsko zbranih in preverjenih dejstev primanjkuje. Raziskave obravnavajo posamezna geografska področja in imajo različno stopnjo natančnosti.
Pomanjkanje izvornih podatkov za analizo trendov
Nekateri trajnostni cilji za leto 2030 so postavljeni, vendar pa pogosto primanjkuje ustreznih izvornih podatkov, ki bi omogočili temeljito analizo trendov. To pušča vrzel v razumevanju, kje se trenutno nahajamo in kako se gibamo proti zastavljenim ciljem.
Oddaljevanje od ciljev
Namesto, da bi se približevali trajnostnim ciljem, se v mnogih primerih od njih oddaljujemo. Kaže se potreba po večjih prizadevanjih za doseganje teh ciljev in za obravnavanje ključnih ovir, ki preprečujejo naš napredek.
Nedoslednost med cilji in medsebojno izključevanje
Nekateri cilji trajnostnega razvoja se med seboj izključujejo, kar otežuje oblikovanje enoznačnih rešitev, ki bi zadostile vsem ciljem hkrati.
Pomanjkanje ukrepov in kompetenc
Kljub obsežnim razpravam o trajnostnih ciljih in njihovi pomembnosti, se večina gradiva osredotoča na cilje same, nikjer pa ni zaslediti ukrepov za doseganje teh ciljev. Prav tako primanjkuje informacij o tem, s katerimi kompetencami bomo oblikovali in izvajali te ukrepe.
Občutki frustracije in eko-anksioznosti
Med pregledovanjem vseh trajnostnih izzivov sem se počutila izjemno slabo. Ob prebiranju obsežne količine podatkov in spremljanju negativnih trendov so me preplavili občutki tesnobe, žalosti in nemoči, ki so presegali že znane sprožilce tovrstnih občutkov. Po eni strani sem se toliko bolj zavedala, kam gre ta svet, kjer imamo postavljene cilje, a hkrati brez učinkovitih strategij in ukrepov za njihovo doseganje. Po drugi strani pa sem se povprašala, kje je moja vloga in kako lahko prispevam tudi sama. Vprašanje, ali bo tisto, kar lahko sama naredim, kadarkoli dovolj, je postajalo vse bolj nerešljivo. Občutek je bil, da bi vedno lahko naredila več, a hkrati, da se nikoli ne bo doseglo zadostnega napredka.
Odgovor, kaj se dogaja z mojimi občutki, sem našla v nadaljnjem branju prispevkov na temo okoljske tesnobe. Raziskava Climate anxiety in children and young people and their beliefs about government responses to climate change: A global survey, izvedena leta 2021, je prinesla zaskrbljujoče ugotovitve. Kar 75 % mladih je izrazilo svojo bojazen pred prihodnostjo, povezano s podnebjem. Poleg tega je več kot 50% anketiranih poročala o občutkih žalosti, tesnobe, jeze, obupa, nemoči in krivde. Eko-anksioznost ni omejena le na mlajše generacije. Potencialno se lahko dotakne vseh, ki se ukvarjajo z okoljsko problematiko. Gre za odziv na nepredvidljivosti, negativna presenečenja, povezana z okoljem in podnebjem pa tudi za obžalovanje za naravo, ki izginja pred našimi očmi (več o tem v Sobotni prilogi Dela, 30.9.2023, str. 24-26).
Osebni cilji in ukrepi
Pomemben osebni cilj se mi zdi doseči ravnovesje, do kje še lahko zmanjšujem svoj okoljski odtis, ne da bi se ob tem počutila prikrajšano. To mejo lahko premikam le s spreminjanjem načina razmišljanja in sprejemanjem trajnostnih navad. Osebno mi je pomagal premislek o vsakodnevnih praksah, predvsem o tem, koliko od njih je že trajnostnih. To vključuje skrb za bližnje, izbiro okolju prijaznih načinov prevoza, ozaveščeno nakupovanje, obnavljanje ter učinkovito rabo virov.
Čeprav še nikoli tako atomizirani, ljudje živimo v skupnosti in se navzamemo vedenj, ki so družbeno bolj sprejemljiva. Več ko bo ljudi, ki bodo s svojimi potrošnimi in drugimi navadami pozitivno vplivali na prihodnost, manj udobno se bodo počutili neracionalni potrošniki oz. tisti, ki še vedno prispevajo k onesnaževanju, saj bodo določena vedenja in navade postala vse manj družbeno sprejemljiva.
Odgovornost podjetja
Podjetja imajo še večji vpliv na trajnost in lahko na mnogo načinov izkazujejo družbeno odgovornost. Nekako ni več dovolj samo izvajanje komunikacijskih kampanj s trajnostnimi sporočili, ozaveščanje zaposlenih o učinkoviti rabi energije, promoviranje zdravja na delovnem mestu in podobno pozivanje k aktivaciji zaposlenih, ampak je potrebno resnično živeti trajnostne ukrepe, ki se odražajo v poslovnih in strateških odločitvah. Dobre prakse so že na razpolago in so vredne posnemanja, a še bolj učinkovita metoda se zdi preverjanje poslanstva podjetja v luči trajnostnega delovanja.
Na začetku omenjeni Competo dogodek, na katerem smo bili vsi udeleženci vključeni v zapis in izbor trajnostnih kompetenc, je že tak primer premisleka in ukrepanja. Drug primer je usmerjanje pozornosti na razvoj voditeljev: z raziskovanjem področja voditeljstva smo identificirali koncept, ki podpira razvoj voditeljev za prihodnost, in oblikovali program DNK voditeljstva: https://www.competo.si/za-podjetja/razvoj-ljudi-organizacij/razvoj-ljudi/sola-voditeljstva/.
Trajnostno delovanje je postalo nujnost tako na osebni kot družbeni ravni. Vsak lahko prispeva k izboljšanju stanja in ukrepa že danes. In potem bo tudi trajnostno poročanje ESRS po direktivi CSRD z GRI in ESG kazalniki samo še del vsakdanje prakse.
Anita Lovše, senior svetovalka Competo
Viri:
https://sdgs.un.org/sites/default/files/2023-09/FINAL%20GSDR%202023-Digital%20-110923_1.pdf
https://nijz.si/zivljenjski-slog/podnebne-spremembe-vplivajo-tudi-na-dusevno-zdravje/
Sobotna priloga, Posebna izdaja Dela, 30.9.2023, str. 24 – 26