Milenijka na delovnem mestu
Snamem prevezo z oči in se ozrem okoli sebe.
Razočarano zavzdihnem, nato pa se nasmehnem.
Mama ima vedno prav.
Še pred kratkim sem namrgodeno poslušala njena svarila pred zloveščim gradnikom življenja, ki ima to sposobnost, da ti trdno zaveže prevezo okoli oči, dvakrat zavrti okoli svoje osi in pahne v kolesje življenja. Seveda je naletela na gluha najstniška ušesa, ki še nimajo razvitega sistema vnosa, kaj šele procesiranja nasvetov. V trdnem prepričanju, da me koncept časa nikoli ne bo pretental, sem njene dobronamerne nasvete le brezbrižno odslovila.
Zdaj stojim na točki, ki precej spominja na svarila moje mame in vseh starejših ljudi, vendar retrospektivno gledano, ni besed, ki bi takrat v meni spodbudile drugačno razmišljanje. Nekatere stvari moramo enostavno izkusiti na lastni koži. Med drugim tudi beg časa in bliskovito nizanje dni, ki po določenem času povzročijo nelagodno utesnjenost, saj spoznamo, da so vsa leta minila ob opravljanju enoličnega dela in naposled tudi življenja. Kljub pestremu urniku je tudi na moji poslovni poti zazevala monotonost, saj mi delo ni več omogočalo novih izzivov, ki bi me spodbudili k nadaljnji nadgradnji.
Mnogo delodajalcev, s katerimi sem govorila v zadnjem času, z zanimanjem zastriže z ušesi, ko sliši, da sem pri 23 letih zaključila z delom, ki sem ga opravljala preteklih 5 let. Navdušeni so nad mojo predanostjo, zvestobo in željo po trdim delom, jaz pa si ne morem kaj, da ne bi poleg hvaležnosti čutila tudi malce nelagodja, saj to obdobje prav tako predstavlja neke vrste stagnacijo mojega poslovnega razvoja. Ravno zaradi tega občutka sem se odločila, da v svoje življenje vnesem nekaj novega. Znanje in izkušnje, ki sem jih v vseh teh letih pridobila še vedno vrednotim kot nekaj, kar je zlata vredno, vendar sem se kot vsak milenijec tudi sama pred kratkim odločila, da ta zaklad obogatim in razširim z novim znanjem.
Na podlagi prijateljičinega priporočila sem se prijavila v program SEI 2017, ki ga organizirata AmCham Slovenia in US Embassy. Programa sem se neizmerno veselila, saj vsebuje ogromno možnosti za obogatitev veščin in teoretičnega znanja na področju podjetništva, ki mi ga je, kot absolventki primerjalne književnosti, literarne teorije in filozofije, primanjkovalo. Že od nekdaj sem v sebi čutila podjetniško žilico, ki sem jo v praksi do neke mere udejanjala, vendar sem se ravno zaradi občutka stagnacije odločila, da odidem korak dlje. SEI 2017 mi je služil kot odlična odskočna deska za udejanjanje lastnega potenciala, saj sem poleg predavanj na temo podjetništva in ekonomije imela tudi možnost poletnega pripravništva v enem izmed njihovih partnerskih podjetij.
V času pripravništva sem ponovno začutila, kako se v meni prebujajo mehanizmi za procesiranje novega znanja. Prebujala sem se iz spanca, v katerega me je pahnila monotonija, čemur je pripomogel tudi moj urnik pri podjetju Competo d.o.o., kjer sem opravljala pripravništvo. Glede na to, da sem bila predhodno navajena ustaljenega urnika brez kakršnihkoli dnevnih presežkov ali novosti, me je delo v Competu d.o.o. prav vsak dan soočalo z raznolikimi situacijami. Sprva sem mislila, da se bo urnik nekako ustalil, ko se spoznam z vsemi obveznostmi in načini dela, vendar temu ni bilo tako. Že po nekaj dneh uvodnih srečanj z vsakim izmed vodij so mi dodelili vrsto nalog in obveznosti, ki sem si jih lahko sama razvrstila v širši časovni okvir. V moj urnik pravzaprav ni nihče posegal, nihče ga ni tudi predhodno odobril ali se vtikal vanj tako ali drugače. Dobila sem jasna navodila glede prihoda/odhoda na delovno mesto in nekaj časovnih rokov, ki sem jih morala upoštevati in to je bilo zame dovolj, da sem si samostojno izdelala urnik. Svobodo, ki so jo ponudili, se mi je zdela nepredstavljiva.
Na prvi pogled bi lahko sklepali, da sem bila pravzaprav prepuščena sama sebi in da mi delovno mesto ni omogočalo nobenega vodstva, vendar sem izkusila ravno nasprotno. Lastna iniciativa me je spodbudila k nenehnemu kontaktu z vodjami, ki so bili odprti za kakršenkoli pogovor, predloge in vodenje pri opravljanju mojih nalog. Dobila sem odlično priložnost, da se izkažem pri samostojnem vodenju dnevnega načrta, za kar menim, da mi je izvrstno uspelo. Tudi moji sodelavci in sodelavke, ki so še v času študija, imajo pri Competu možnost samostojnega vodenja raziskovalnih projektov ter dela od doma, kar se mi zdi izvrstno. V času študija je včasih ob vseh izpitih, poročilih in seminarskih nalogah težko žonglirati še z obveznostmi v službi, čemur se Competo brez težav prilagaja. Seveda gre tu za posameznike, ki so odgovorni in zanesljivi, vendar kljub vsemu menim, da jim ravno ta svoboda, kot je tudi meni, omogoča večjo produktivnost in boljše rezultate, kar je dokazala tudi sodelavka, ki je imela v mesecu mojega pripravništva kar šest zaključenih projektov, kar je močno nad povprečjem.
K uspešnosti kolektiva verjetno pripomore tudi dejstvo, da so vsi med seboj povezani v harmonično celoto, ki skupaj dosega izjemne rezultate. Tudi ob dolgih ponedeljkih, je v pisarnah nenehno moč čutiti dobro voljo in energičnost. Pripadnost skupini je seveda zelo pomemben dejavnik, ki mladi milenijki, kot sem jaz, omogoča sproščeno in domače vzdušje, ki mi poleg zagona nudi tudi izvrstno podlago za nadaljnji razvoj veščin. Delodajalci po mojem mnenju premalo spodbujajo zdravo delovno okolje, ki zaposlenemu omogoča sproščeno opravljanje dela. Velikokrat se namreč zgodi, da so zaposleni stimulirani na napačne načine, kar seveda po neki strani poveča učinek produktivnosti zaposlenih, ki pa žal ni dolgotrajna. S stališča milenijcev lahko trdim, da za nemoteno dolgotrajno produktivnost zaposlenih delodajalec potrebuje odlične vodstvene sposobnosti, ki omogočajo vodenje in ne zgolj ukazovanje. Delodajalci se pogosto znajdejo v situaciji, ko niso zmožni razlikovati med vodstvom in ukazovanjem, saj nimajo časa za poglobljeno razlago in komentarje ob podajanju navodil za opravljanje določenega dela ali pa se jim preprosto to ne zdi pomembno. Pri Competu stvari potekajo nekoliko drugače. Kljub temu da me njihov kolektiv ni popolnoma poznal, so mi vseeno zaupali nekaj obveznosti, ki zahtevajo samostojnost in konstruktivno podajanje mnenja. Presenečena sem bila, ko mi je bila ponujena priložnost prisostvovanja na informativnih razgovorih s potencialnimi kandidati, saj je že sama izkušnja presegala moja pričakovanja, nato pa se je zgodilo nekaj popolnoma nepričakovanega. Vodja, ki mi je ponudil možnost prisostvovanja, me je po koncu razgovora vprašal po primernosti kandidata za razpisano delovno mesto. Verjetno se vam to ne zdi nič posebnega, vendar take malenkosti v milenijcih naredijo ogromno spremembo. Radi smo uslišani in radi vidimo, da je naše mnenje zaželeno. Taka vprašanja so seveda izjemno pomembna, saj po navadi na mojem mestu sedijo študentje, ki opravljajo raziskovalna dela, ki pa zahtevajo temeljito poznavanje pogojev razpisanega delovnega mesta in notranjo intuicijo, ki odloča o primernosti kandidata. Ravno ta povezava med vodjo projekta in mladim raziskovalcem je ključnega pomena, saj se preko pogovora in podajanja mnenj pogosto zgodi, da je raziskovalcu lažje pri iskanju potencialnih kandidatov, saj točno ve, kaj se od njega pričakuje. V Competu enostavno ne poznajo trmastih zahtev po boljših rezultatih brez kakršne koli konstruktivne podlage, saj rezultate dosegajo ali celo presegajo s pomočjo popolnoma drugačnih metod. Menim, da jim pri vodstvu milenijcev uspeva, saj dajejo velik poudarek na njihov doprinos k delu, kar se mi zdi izvrsten način za motiviranje in povečevanje produktivnosti celotnega kolektiva.
Ravno zato sem izredno ponosna, da sem se premaknila s točke stagnacije, saj sem potrebovala nove izzive in izkušnje, ki bi mi odprle nova vrata in omogočile popolnoma drug pogled na opravljanje dela. Prav tako sem izjemno hvaležna, da mi je Competo ponudil toliko možnosti in novih znanj. Vsekakor upam, da se bo več delodajalcev zgledovalo po njihovem modulu vodstva, saj resnično omogoča dobre pogoje za generacijo, ki prihaja na trg dela.
Alma Muratović
