Milenijka na delovnem mestu

Snamem prevezo z oči in se ozrem okoli sebe.
Razočarano zavzdihnem, nato pa se nasmehnem.
Mama ima vedno prav.

Še pred kratkim sem namrgodeno poslušala njena svarila pred zloveščim gradnikom življenja, ki ima to sposobnost, da ti trdno zaveže prevezo okoli oči, dvakrat zavrti okoli svoje osi in pahne v kolesje življenja. Seveda je naletela na gluha najstniška ušesa, ki še nimajo razvitega sistema vnosa, kaj šele procesiranja nasvetov. V trdnem prepričanju, da me koncept časa nikoli ne bo pretental, sem njene dobronamerne nasvete le brezbrižno odslovila.

Zdaj stojim na točki, ki precej spominja na svarila moje mame in vseh starejših ljudi, vendar retrospektivno gledano, ni besed, ki bi takrat v meni spodbudile drugačno razmišljanje. Nekatere stvari moramo enostavno izkusiti na lastni koži. Med drugim tudi beg časa in bliskovito nizanje dni, ki po določenem času povzročijo nelagodno utesnjenost, saj spoznamo, da so vsa leta minila ob opravljanju enoličnega dela in naposled tudi življenja. Kljub pestremu urniku je tudi na moji poslovni poti zazevala monotonost, saj mi delo ni več omogočalo novih izzivov, ki bi me spodbudili k nadaljnji nadgradnji.

Mnogo delodajalcev, s katerimi sem govorila v zadnjem času, z zanimanjem zastriže z ušesi, ko sliši, da sem pri 23 letih zaključila z delom, ki sem ga opravljala preteklih 5 let. Navdušeni so nad mojo predanostjo, zvestobo in željo po trdim delom, jaz pa si ne morem kaj, da ne bi poleg hvaležnosti čutila tudi malce nelagodja, saj to obdobje prav tako predstavlja neke vrste stagnacijo mojega poslovnega razvoja. Ravno zaradi tega občutka sem se odločila, da v svoje življenje vnesem nekaj novega. Znanje in izkušnje, ki sem jih v vseh teh letih pridobila še vedno vrednotim kot nekaj, kar je zlata vredno, vendar sem se kot vsak milenijec tudi sama pred kratkim odločila, da ta zaklad obogatim in razširim z novim znanjem.

Na podlagi prijateljičinega priporočila sem se prijavila v program SEI 2017, ki ga organizirata AmCham Slovenia in US Embassy. Programa sem se neizmerno veselila, saj vsebuje ogromno možnosti za obogatitev veščin in teoretičnega znanja na področju podjetništva, ki mi ga je, kot absolventki primerjalne književnosti, literarne teorije in filozofije, primanjkovalo. Že od nekdaj sem v sebi čutila podjetniško žilico, ki sem jo v praksi do neke mere udejanjala, vendar sem se ravno zaradi občutka stagnacije odločila, da odidem korak dlje. SEI 2017 mi je služil kot odlična odskočna deska za udejanjanje lastnega potenciala, saj sem poleg predavanj na temo podjetništva in ekonomije imela tudi možnost poletnega pripravništva v enem izmed njihovih partnerskih podjetij.

V času pripravništva sem ponovno začutila, kako se v meni prebujajo mehanizmi za procesiranje novega znanja. Prebujala sem se iz spanca, v katerega me je pahnila monotonija, čemur je pripomogel tudi moj urnik pri podjetju Competo d.o.o., kjer sem opravljala pripravništvo. Glede na to, da sem bila predhodno navajena ustaljenega urnika brez kakršnihkoli dnevnih presežkov ali novosti, me je delo v Competu d.o.o. prav vsak dan soočalo z raznolikimi situacijami. Sprva sem mislila, da se bo urnik nekako ustalil, ko se spoznam z vsemi obveznostmi in načini dela, vendar temu ni bilo tako. Že po nekaj dneh uvodnih srečanj z vsakim izmed vodij so mi dodelili vrsto nalog in obveznosti, ki sem si jih lahko sama razvrstila v širši časovni okvir. V moj urnik pravzaprav ni nihče posegal, nihče ga ni tudi predhodno odobril ali se vtikal vanj tako ali drugače. Dobila sem jasna navodila glede prihoda/odhoda na delovno mesto in nekaj časovnih rokov, ki sem jih morala upoštevati in to je bilo zame dovolj, da sem si samostojno izdelala urnik. Svobodo, ki so jo ponudili, se mi je zdela nepredstavljiva.

Na prvi pogled bi lahko sklepali, da sem bila pravzaprav prepuščena sama sebi in da mi delovno mesto ni omogočalo nobenega vodstva, vendar sem izkusila ravno nasprotno. Lastna iniciativa me je spodbudila k nenehnemu kontaktu z vodjami, ki so bili odprti za kakršenkoli pogovor, predloge in vodenje pri opravljanju mojih nalog. Dobila sem odlično priložnost, da se izkažem pri samostojnem vodenju dnevnega načrta, za kar menim, da mi je izvrstno uspelo. Tudi moji sodelavci in sodelavke, ki so še v času študija, imajo pri Competu možnost samostojnega vodenja raziskovalnih projektov ter dela od doma, kar se mi zdi izvrstno. V času študija je včasih ob vseh izpitih, poročilih in seminarskih nalogah težko žonglirati še z obveznostmi v službi, čemur se Competo brez težav prilagaja. Seveda gre tu za posameznike, ki so odgovorni in zanesljivi, vendar kljub vsemu menim, da jim ravno ta svoboda, kot je tudi meni, omogoča večjo produktivnost in boljše rezultate, kar je dokazala tudi sodelavka, ki je imela v mesecu mojega pripravništva kar šest zaključenih projektov, kar je močno nad povprečjem.

K uspešnosti kolektiva verjetno pripomore tudi dejstvo, da so vsi med seboj povezani v harmonično celoto, ki skupaj dosega izjemne rezultate. Tudi ob dolgih ponedeljkih, je v pisarnah nenehno moč čutiti dobro voljo in energičnost. Pripadnost skupini je seveda zelo pomemben dejavnik, ki mladi milenijki, kot sem jaz, omogoča sproščeno in domače vzdušje, ki mi poleg zagona nudi tudi izvrstno podlago za nadaljnji razvoj veščin. Delodajalci po mojem mnenju premalo spodbujajo zdravo delovno okolje, ki zaposlenemu omogoča sproščeno opravljanje dela. Velikokrat se namreč zgodi, da so zaposleni stimulirani na napačne načine, kar seveda po neki strani poveča učinek produktivnosti zaposlenih, ki pa žal ni dolgotrajna. S stališča milenijcev lahko trdim, da za nemoteno dolgotrajno produktivnost zaposlenih delodajalec potrebuje odlične vodstvene sposobnosti, ki omogočajo vodenje in ne zgolj ukazovanje. Delodajalci se pogosto znajdejo v situaciji, ko niso zmožni razlikovati med vodstvom in ukazovanjem, saj nimajo časa za poglobljeno razlago in komentarje ob podajanju navodil za opravljanje določenega dela ali pa se jim preprosto to ne zdi pomembno. Pri Competu stvari potekajo nekoliko drugače. Kljub temu da me njihov kolektiv ni popolnoma poznal, so mi vseeno zaupali nekaj obveznosti, ki zahtevajo samostojnost in konstruktivno podajanje mnenja. Presenečena sem bila, ko mi je bila ponujena priložnost prisostvovanja na informativnih razgovorih s potencialnimi kandidati, saj je že sama izkušnja presegala moja pričakovanja, nato pa se je zgodilo nekaj popolnoma nepričakovanega. Vodja, ki mi je ponudil možnost prisostvovanja, me je po koncu razgovora vprašal po primernosti kandidata za razpisano delovno mesto. Verjetno se vam to ne zdi nič posebnega, vendar take malenkosti v milenijcih naredijo ogromno spremembo. Radi smo uslišani in radi vidimo, da je naše mnenje zaželeno. Taka vprašanja so seveda izjemno pomembna, saj po navadi na mojem mestu sedijo študentje, ki opravljajo raziskovalna dela, ki pa zahtevajo temeljito poznavanje pogojev razpisanega delovnega mesta in notranjo intuicijo, ki odloča o primernosti kandidata. Ravno ta povezava med vodjo projekta in mladim raziskovalcem je ključnega pomena, saj se preko pogovora in podajanja mnenj pogosto zgodi, da je raziskovalcu lažje pri iskanju potencialnih kandidatov, saj točno ve, kaj se od njega pričakuje. V Competu enostavno ne poznajo trmastih zahtev po boljših rezultatih brez kakršne koli konstruktivne podlage, saj rezultate dosegajo ali celo presegajo s pomočjo popolnoma drugačnih metod. Menim, da jim pri vodstvu milenijcev uspeva, saj dajejo velik poudarek na njihov doprinos k delu, kar se mi zdi izvrsten način za motiviranje in povečevanje produktivnosti celotnega kolektiva.

Ravno zato sem izredno ponosna, da sem se premaknila s točke stagnacije, saj sem potrebovala nove izzive in izkušnje, ki bi mi odprle nova vrata in omogočile popolnoma drug pogled na opravljanje dela. Prav tako sem izjemno hvaležna, da mi je Competo ponudil toliko možnosti in novih znanj. Vsekakor upam, da se bo več delodajalcev zgledovalo po njihovem modulu vodstva, saj resnično omogoča dobre pogoje za generacijo, ki prihaja na trg dela.

 

Alma Muratović

“To, kar počneš ob 5:00, pove več kot tvoj življenjepis

Usedem se za mizo in odložim skodelico kave. Med pretegovanjem zaspane hrbtenice malce zazeham, nato pa se lotim dela. Ura je 5:20 in jaz imam v glavi že na stotine podatkov, ki jih skušam umestiti v mrežo obveznosti tekočega dne. Med pripravljanjem zajtrka izpopolnjujem svoj Google koledar, vklopim likalnik in na hitro preletim e-pošto.

Kmalu mi zazvoni telefon.

“Alma živijo, a sem te zbudil? Oprosti, ampak a bi lahko vskočila za par ur?”

Ponovno spremenim Google koledar… Zgrabim še knjige, ki jih moram vrniti v knjižnico in popolnoma natovorjena na vhodu zastanem in se sezujem. Izklopim likalnik in se ponovno obujem. Zaspano hropenje avtomobila se prebudi v jasen zvok motorja šele na službenem parkirišču, ko dobim ošpice ob bočnem parkiranju. Avto cel, jaz cela. Parkirana.

“Dober dan, kako smo kaj?”

Prejmem neodobravajoče odkimavanje in zavijanje z očmi. V zadregi s pogledom oplazim uro.

6:40

 S potuhnjeno glavo kot v vrtcu med spalnimi uricami na prstih odidem do pisalne mize. Odložim prtljago in sedem za mizo. Potopim se v delo in zaspana tišina v pisarni me ovije v prijeten mir. Kmalu zavibrira telefon.

“Alma, oprosti, ker motim. Mi lahko prosim prevedeš ta tekst do jutri? Plačam.” Ponovno spremenim Google koledar. Po 15 minutah strmenja v barvno shemo terminov, sestankov in obveznosti v koledarju, me prične grabiti tiha panika. Prestavim v višjo prestavo in nekoliko zamaknem “mentalno jutro” pisarne in se kratko malo vržem med volkove.

“Živjo, Maja, bi mi lahko posredovala tisto poročilo, o katerem sva govorili včeraj?”

Ugriznem se v ustnico in zadušim smeh. Zasanjane oči, ki plavajo vsaka v svojo stran se le stežka uperita vame. Mine celih 30 sekund in naposled le prikima.

Delo steče in ko odkljukam vse “taske”, se poslovim od pridnih čebelic in odidem do avtomobila. Med iskanjem ključev me zmoti vibriranje telefona.

“Alma, živjo. Bi šla na kavo čez 20min?”

Stremim v telefon in brezizrazno copy-pastam sporočilo, ki je bilo poslano že najmanj 30x.

“Joj oprosti, danes se mi je spet zavleklo v službi, pa še nekaj je prišlo vmes in moram še na drugo lokacijo vskočit. Lahko prestavimo?”

 Globoko v sebi se zahvalim vesolju za neizmerno vztrajnost in razumevanje prijateljev. Velikokrat se namreč srečam z ljudmi, ki ne razumejo moje težnje po vključitvi in uveljavljanju delovnega potenciala na delovnem trgu. V času medgeneracijskega trka milenijcev s starejšimi generacijami to zahteva veliko več dela in časa, saj med nami zevajo prepadi osebnostnih razlik.

Osebno menim, da smo generacija Y ena izmed generacij, ki se sooča z največjimi težavami pri iskanju in ohranjanju delovnega mesta, saj prihaja do velikih odstopanj pri pričakovanjih tako delodajalca kot nas – svežega blaga na trgu. Kot vsaka generacija do sedaj se seveda sprva soočamo z izjemno konkurenčnostjo in nenehnim spreminjanjem trga. Ker pa smo se že med odraščanjem priučili fleksibilnosti, imamo tudi določene prednosti, ki jih potrebujemo za obstoj na trgu.

Prav tako smo tudi izredno iznajdljiva, kreativna in kompetenčno bogata generacija, ki se na delovnem mestu rada osebnostno izrazi in razvija. Velikokrat nas zaradi naše želje po nenehni rasti in razvoju kmalu označijo za domišljave, saj je za generacijo Y značilno tudi pogosto menjavanje služb, kar se zgodi predvsem zaradi neugodnega delovnega mesta, ki nas z nezmožnostjo napredovanja vodi v utesnjenost.

Občutek imam, da nas trg sprejema z določenim odporom, saj veljamo tudi za svojeglavo, leno in izbirčno generacijo, ki spreminja standarde komunikacije in odnosov v delovnem okolju.

Delodajalci velikokrat naletijo na težave, saj ne vedo kakšnega pristopa bi se poslužili za integriranje milenijca v funkcionalno mrežo delovnega okolja.

Tu nastopi problem, saj se mnogi milenijci soočamo z nepotrebnimi predsodki in vodstvom, ki nas neustrezno umešča v raznorazne osebnostne okvirje. Sama sem pričela z delom že pri petnajstih letih in si pravzaprav ne predstavljam življenja brez dela. Včasih celo pretiravam in si poleg študija in jutranje službe, najdem še dodatno delo. Nenehno sem v pogonu, saj opažam, da imam ogromno znanja, ki ga lahko izkoristim na različnih področjih trga dela.

Glede na to, da spoznavam, da je za milenijca izredno pomembno, da si v študijskih letih nabere čim več izkušenj iz raznolikih področij, se po petih letih ustaljenega dela v istem podjetju zdaj ponovno osredotočam na nadgradnjo skeleta lastnih kompetenc, ki bodo v prihodnosti služile kot izredno dobrodošla dodana vrednost.

Zato včasih razočarano zavzdihnem, ko nam očitajo lenost, neodločnost in nepremišljenost, saj mi je kot posameznici zelo težko razbiti tak stereotip o lastni generaciji in delodajalca prepričati v funkcionalnost najinega bodočega poslovnega razmerja.

Razumem, da delodajalci niso navajeni na mlade ljudi, ki opravljajo študijske obveznosti ter par služb hkrati. Večkrat slišim, da se preveč ženem in da premalo spim. To le privablja nasmešek na moj obraz, ker se skozi mojo vnemo in predanost vidi moja želja po uspehu in kot večkrat rečem: “To, kar počneš ob 5:00, pove več kot tvoj življenjepis.” Jaz ne spim.

 

Alma Muratović

Analiza kompetenc in potencialov – eden ključnih in prvih korakov pri razvoju zaposlenih

Ključne razlike med 360 stopinjsko oceno in ocenjevalnim/razvojnim centrom?

Analiza kompetenc in potencialov zaposlenih je eden ključnih gradnikov pri uspešnem in usmerjenem razvoju kadrov. Naj gre za razvoj vodij v podjetju, razvoj ključnih kadrov, postavljanje nasledstev ali pa oblikovanje programa talentov, je predno začnemo z razvojnimi aktivnostmi, ključnega pomena to, da vemo, kje posameznik potrebuje razvoj in katera so tista področja, kjer izraža največ potenciala za preboj ter uspešno delo.

 

Za analizo kompetenc in potencialov v praksi lahko uporabljamo različne metode:

  • od strukturiranih intervjujev
  • psiholoških testiranj,
  • samo-ocen in ocen drugih, simulacij in še bi jih lahko naštevali.

 

360 stopinjska ocena in ocenjevalni/razvojni center

Pogosto uporabljana metoda v podjetjih je 360 stopinjska ocena, kjer posameznik poda samo-ocene kompetenc in vedenja, hkrati pa pridobi tudi ocene vodje in sodelavcev. Učinkovita metoda za oceno kompetenc in potencialov je tudi metoda ocenjevalnega/razvojnega centra, kjer s pomočjo različnih nalog in simulacij ter objektivnih opazovalcev pridobimo informacije o posameznikovem vedenju v različnih situacijah ter posledično o njegovih kompetencah. Izbira prave metode za analizo kompetenc in potencialov predstavlja osnovo za uspešen razvoj kadrov.

Če primerjamo obe izpostavljeni metodi, hitro ugotovimo, da vsaka s seboj prinaša določene prednosti in seveda tudi pomanjkljivosti oziroma rizike. V nadaljevanju bomo na kratko predstavili nekaj ključnih vidikov vsake izmed metod in izpostavili, kdaj se je za posamezno metodo dobro odločiti.

 

Analiza kompetenc po metodi 360 stopinj – prednosti in slabosti

Pri analizi kompetenc po metodi 360 stopinj, posameznikove kompetence ocenjujemo z različnih vidikov (samo-ocena, ocena vodje, ocena sodelavcev), ocena pa poteka na podlagi realnih vsakodnevnih situacij v poslovnem okolju.

Pri uporabi metode 360 stopinj in interpretaciji ocen moramo biti pozorni na več vidikov:

  • Podane ocene temeljijo na subjektivnih ocenah pristranskih ocenjevalcev. Vemo, da na ocene posameznikov vplivajo številne pristranskosti. Sebe pogosto vrednotimo bolj pozitivno kot nas ocenjujejo drugi, sebi podobne posameznike pa na primer ocenjujemo z višjimi ocenami kot tiste, ki se od nas bolj razlikujejo.
  • Pridobljene ocene kompetenc lahko primerjamo v času in opazujemo razvoj posameznika na teh področjih. Po drugi strani pa ocene kompetenc različnih zaposlenih težko primerjamo med seboj. Vsak namreč posameznik deluje v drugačnem kontekstu in okolju in zato se nam hitro zgodi, da med seboj primerjamo jabolka in hruške. Hkrati na posamezne ocene vplivajo različne napake merjenja. Trije različni vodje bodo lahko enega zaposlenega ocenili na tri različne načine, saj bo vsak izhajal iz svojega pogleda in načina vrednotenja.
  • Ocenjevanje posameznikov je navadno občutljiva tematika, tudi če gre za namen razvoja in ne vrednotenja uspešnosti pri delu. Ravno zaradi tega je izrednega pomena za uspešno uporabo metode, da ima podjetje oblikovano kulturo, kjer je je povratna informacija reden del vsakdanjika in jo zaposleni tudi pozitivno sprejemajo. V nasprotnem primeru se nam lahko zgodi, da bomo soočeni z izkrivljenimi ocenam, saj se bodo posamezniki izogibali podajanju realnih ocen.

Metoda 360 stopinj je navadno dobra izbira, ko želimo kontinuirano oceno kompetenc (npr. letno), ki jih zaposleni pri izkazuje pri svojem delu. Ocenjujemo namreč vedenje iz preteklosti, pogosto v zadnjem letu oz. zadnjih nekaj mesecih.

Pri tem vedenje ocenjujemo retrogradno (za nazaj) kar pomeni, da lahko ocenjujemo tiste kompetence, ki se nanašajo na situacije, ki jih je zaposleni že doživel. Čim ocenjujemo vedenje zaposlenega, ki ga nismo zares imeli priložnosti opazovati, so naše ocene prej predvidevanja in špekulacije kot pa ocene s trdno podlago.

 

Ravno zaradi tega z metodo 360 stopinj ne moremo vrednotiti potenciala posameznika, temveč lahko opazujemo zgolj trenutno izraženost kompetenc, ki jih kaže pri svojem delu.

Na tem mestu nam pride zelo prav metoda ocenjevalnega centra, saj nam omogoča ravno to – da s pomočjo različnih simulacij, timskih vaj, študij primerov, psihološkega testiranja, razgovorov in drugih nalog, opazujemo kompetence posameznika v situacijah, ki so mu lahko tudi manj poznane.

 

Kakšna je ključna dodana vrednost ocenjevalnega centra?

S pomočjo ocenjevalnega centra lahko simuliramo situacije s katerimi se zaposleni danes (še) ne srečuje v vsakodnevnem delu – npr. vodenje, razvoj zaposlenih, pogajanja, reševanje konfliktov s strankami, itd. S pomočjo tovrstnih simuliranih nalog lahko preverimo potenciale in močna področja, ki jih posameznik že danes izraža, pa na delovnem mestu zaradi njegove vloge morda ne pridejo do izraza. Hkrati pa nam informacije na podlagi psiholoških testiranj, ki jih praviloma vključimo v razvojni ocenjevalni center, podajo sliko o tem, kakšni so še ostali potenciali, ki jih zaposleni danes še ne izkazuje, pa bi jih z ustreznim razvojem v prihodnosti lahko dosegel.

Ocenjevalni center vključuje objektivne opazovalce, ki so izurjeni za opazovanje vedenja in čimbolj objektivno oceno kompetenc. Na ta način se lažje izognemo pristranskim ocenam in morebitnim napakam merjenja. Ker ocenjevalni center poteka na standardiziran način, ki je za vse posameznike enak, so ocene različnih zaposlenih med seboj tudi lažje primerljive.

Zaradi možnosti ocenjevanja potenciala zaposlenih in primerjave teh ocen med seboj, je ocenjevalni center navadno pogosta izbira podjetij, ko postavljajo sisteme nasledstev, načrtujejo interna napredovanja ali oblikujejo različne programe talentov. Ta metoda nam namreč ponudi vpogled v trenutno stanje kompetenc in potencial za razvoj, kar je odlična osnova za oblikovanje individualnih razvojnih načrtov za zaposlene.

 

Seveda je tudi pri uporabi metode ocenjevalnega centra potrebno biti pozoren na več vidikov.

  • V prvi vrsti je za uspešen ocenjevalni center ključnega pomena kvaliteta izvedbe, ki se kaže v standardiziranih nalogah, izkušeni in dovolj veliki ekipi opazovalcev ter ustrezni predpripravi.
  • Zelo pomemben vidik v pripravi je interna komunikacija z zaposlenimi, kjer je jasno predstavljen namen izvedbe ocenjevalnega centra. Pomembno je, da zaposleni dobijo jasne informacije o tem kako bo ocenjevalni center potekal, čemu je namenjen, kakšne aktivnosti mu bodo sledile in podobno.
  • Poleg priprave je velikega pomena tudi povratna informacija, ki sledi izvedenemu ocenjevalnemu centru. Ta naj bo izvedena čimprej, dokler je spomin na aktivnosti še svež in lahko tako dosežemo večji učinek učenja.

 

In še pomemben poudarek – Pri uporabi obeh metod je v ospredju razvoj zaposlenih.

Naj se ne uporabljata kot podlaga za nagrajevanje in bonitete zaposlenih. V primeru, da ocene kompetenc povežemo z denarno stimulacijo, bomo namreč pogosto hitro opazili izkrivljanje ocen in netočne informacije. To je vidno zlasti pri uporabi metodi 360 stopinj, kjer so v takem primeru ocene kompetenc pogosto precenjene. To izniči razvojni učinek, ki ga lahko ima uporaba metode, saj ne dobimo točnih informacij in ne vemo, kam usmerjati razvojne aktivnosti pri posameznikih.

 

Petra Novak, psihologinja in vodja razvojnih projektov

Primer dobre prakse – projekt “Role Based Work” Roche Slovenija

 

Melita Omerza Belčič, vodja procesov in usposabljanj za kakovost in odličnost v Roche Slovenija  

V Roche s projektom “Role Based Work” gradimo organizacijo, ki se premika od “upravljanja človeških virov” k postavljanju ljudi in kulture podjetja na prvo mesto. Od hierarhije vodij in deljenja delovnih nalog stopamo k povezovanju v samoorganizirane ekipe. To zahteva precejšnjo zrelost – tako organizacije kot tudi posameznikov. Zahteva veliko odgovornosti in zavzetosti vseh v podjetju, saj operativne odločitve sprejemamo vsi zaposleni, ki uresničujemo vizijo in strategijo podjetja. V lanskem letu smo se tako mnogi razvijali v popolnoma novih vlogah, prispevali znanje v projektih, ki so presegali naše funkcionalno znanje in se samoiniciativno združevali ter iskali priložnosti za učinkovitejšo organizacijo našega dela.

Zakaj sploh tak korak?

Roche je vodilno biotehnološko podjetje, s sedežem v Baslu, ki že 125 let pomembno prispeva h globalnemu zdravju. Smo edini, ki pod eno streho združujemo inovativne zdravstvene rešitve farmacije in diagnostike. Glede na hitro razvijajočo se industrijo se je tudi pri organiziranosti dela pokazalo, da potrebujemo odmik od silosov ter da je treba namesto trdno zakoreninjenega opisa dodeljenih del in nalog v ospredje postaviti interese, sposobnosti in ne nazadnje tudi poklicne in karierne strasti posameznika. Videli smo, da nam to omogoča še boljši izkoristek znanj in želja zaposlenih. Omogoča nam večjo možnost prilagoditve potrebam. Delo organiziramo na osnovi znanj in potencialov zaposlenih.

Za vse je kriv Amsterdam …

V podjetju Roche sem se zaposlila pred dobrimi sedemnajstimi leti, tedaj kot nadobudna in vedoželjna prodajna zastopnica. Kalila sem se v okolju priložnosti in izzivov, ki jih nikoli ni zmanjkalo, vmes pa odkrila še en velik in pomemben izziv: optimizacijo in dobro organizacijo dela, ki se preneseta v učinkovitost in odličnost pri delu.

V Roche smo že leta 2019 začeli odkrivati poti, kako se hitreje odzivati na izjemno hitro spreminjajoče se okolje. In verjemite, da to v reguliranem okolju kot je farmacevtska dejavnost, ni ravno lahko. Med raziskovanjem in iskanjem možnosti smo se na Nizozemskem seznanili z zanimivim konceptom holokracije, ki je postal temelj za naš poskus delovanja skozi vloge in je naslovil naše temeljne potrebe, ki so se tekom transformacije pokazale kot najbolj zaželene: večja preglednost, prilagodljivost, izkoriščanje znanja ter potencialov in s tem večja zavzetost zaposlenih.

Od teorije k praksi …

Implementacija modela ureditve organizacije preko vlog in celična organiziranost je v pilotni fazi. Trenutno smo v zaključni fazi, kako se organizirati, da fleksibilnost oziroma prilagodljivost nadomesti rigidnost ter da tradicionalne opise delovnih nalog zamenjajo navdušujoče vloge, ki jih posameznik opravlja ne samo zaradi kompetenc ali izobrazbe, temveč predvsem zaradi potenciala in izkušenj, ki jih prinašajo. Hkrati pa želimo tudi zagotoviti, da se navdušenje ne konča zgolj pri zunanji privlačnosti vloge.

Tovrsten projekt zahteva veliko mero zaupanja med vodstvom in zaposlenimi. Projekt smo oblikovali posamezniki, ki smo s svojim znanjem, predvsem pa zavzetostjo opredelili koncept. Uvedba koncepta dela na podlagi vlog zahteva dobro opredeljenost. Vloga v naši organizaciji v splošnem torej predstavlja skupek odgovornosti na določenem področju, ki jih oseba (ali več oseb) opravi za prispevek k širši viziji tima oziroma podjetja. Kako torej ohraniti trdnost in skladnost obstoječih procesov in biti hkrati fleksibilen ter omogočiti priložnost in možnost izbire dela, ki ga opravlja posameznik?

Kreiranje vlog

S pomočjo intervjujev z izbranimi zaposlenimi smo oblikovali nivoje vlog, ki se razlikujejo glede na zahtevnost ali naravo. Vloge so potrebne, ker za to obstaja zahteva ali zakonska podlaga. Obstajajo tudi podporne vloge, ker so ključne za učinkovit potek nekega procesa. Tretji nivo predstavljajo vloge, ki za podjetje niso nujne, vendar obstajajo, ker dodajajo vrednost, na primer, k dobremu počutju, znanju, podpirajo projekte in podobno.

Eden od pomembnih vidikov je tudi opredelitev vlog skozi prizmo prilagodljivosti. V Roche smo zato določili koncept trženja vlog (»trading roles«) ter trajanje. To dejansko pomeni, da ima vsak posameznik v podjetju možnost in opolnomočenost, da upravlja svoje vloge. Lahko jih opravlja sam, ali pa jih za določen ali nedoločen čas ponudi kolegom, če ti vidijo v njih izziv ali priložnost za osebni razvoj. Zaposleni s ponujanjem svoje vloge pridobi potrebni čas za vloge, v katerih bi se želel preizkusiti, pa te niso nujno njegovo temeljno področje dela. Ravno to namreč omogoča koncept trženja vlog.

Kategorizacija vlog

Posamezne vloge so hkrati tudi del neke celote, v našem primeru del ključnih procesov, ki jih moramo kot podjetje zagotavljati. Oblikovali smo interesne celice oziroma tako imenovane kroge in znotraj teh podkroge, ki v svojem bistvu združujejo vloge, ki jih neki proces zahteva. Kot posamezniki smo tako lahko del več interesnih krogov in ne le tradicionalnega oddelka. In s tem smo poskrbeli za široko povezovanje in sodelovanje, hitrejši odziv in posledično večjo učinkovitost. Hkrati pa smo omogočili, da kot posamezniki lažje prepoznamo prakse, ki jih lahko z vidika optimizacije izmenjamo med seboj ali celo ukinemo, združimo v eno in podobno.

Neformalno vodenje ali komunikacija je ključ 

Temeljna razlika med našo organiziranostjo nekoč in danes je v opolnomočenju nas zaposlenih. Trenutna organiziranost omogoča, da lahko posameznik skozi svoje interese, razpoložljivost in potenciale veliko enostavneje in hitreje napreduje. Krepi se odgovornost do dela, kolegialnost in medsebojni odnosi. In da, tudi tekmovalni duh. V trenutni shemi je organiziranost interesnih krogov odvisna od posameznih članov, celoto pa ob določenih operativnih postopkih zastopa predstavnik (»circle representative«), oseba, ki jo za določeno časovno obdobje izvolijo in podpirajo člani kroga.

Ključno pri tem je, da predstavnik deluje za interesni krog ter potrebe posameznikov in te tudi učinkovito komunicira znotraj interesnega kroga ali izven. Vloga predstavnika, ki formalno sicer ni vodstvena, se je izkazala tudi kot odlična priložnost za krepitev vodstvenih kompetenc, ki bi jih v klasični strukturi težje izkusili. Tako kot bi nas nekoč tudi težje doseglo odkrito in konstruktivno mnenje sodelavcev, s čimer se danes soočamo precej učinkoviteje.

In kako nam gre?

Leto 2020 je bilo vsekakor posebno z več vidikov. Poleg spopadanja s pandemijo covid-19 smo se uspešno spopadli tudi z uvajanjem novega načina dela in upravljanja z novimi orodji. Navkljub, ali pa ravno zaradi pandemije, smo pridobili številne nove izkušnje. Kot eno redkih farmacevtskih podjetij pri svojem delu uporabljamo scrum in agilne metode dela. Vse omenjene spremembe seveda zahtevajo čas, zaupanje in opolnomočene zaposlene.

Vsak posameznik je v nečem izjemen in edinstven. Vsi smo talenti. Bi sicer lahko magistra farmacije hkrati tudi kreirala digitalne rešitve? In ali je lahko strokovnjak za pravo hkrati tudi odlični organizator virtualnih dogodkov?

V Roche smo našli voljo in način, kako povezati in izkoristiti potencial in znanje posameznikov z vedno večjimi in raznolikimi potrebami, ki nam jih narekujejo spreminjajoče okoliščine in konkurenčnost. In pri tem smo uspešni.

Svet HR – moč in odgovornost, da spreminjamo prihodnost dela in organizacij

(Mateja Tišler, Ljubljana, 02.03.2021, foto: Aleš Beno)

Pogovor z Matejo Tišler, direktorico upravljanja s kadri  Ljubljanske mlekarne

Uspešno upravljanje raznolikosti, uravnotežene vodstvene strukture in dobri poslovni rezultati so razlogi, zaradi katerih ste v 2020 v družbi prejeli priznanje Vključi.Vse, ki ga podeljuje Sekcija managerk pri Združenje Manager. Na področju spodbujanja raznolikosti imajo delodajalci v našem prostoru, gledano na splošno, še obilo priložnosti za razvoj. Kaj so bili razlogi, da ste v vašem podjetju strateško pristopili k spodbujanju in gradnji raznolikosti? Kakšna je pri tem vaša vloga in kdo vse je vključen v ta proces? Vaši konkretni nasveti za podjetja, ki želijo strateško spodbujati raznolikost znotraj podjetij pa morda ne vedo, kje začeti in kako se tega lotiti?

Raznolikost gradimo predvsem pri postavljanju pravih vrednot v ospredje, na podlagi katerih je vsak zaposleni sprejet ne glede na to, od kod izhaja. Vrednote, ki jih spodbujamo so vezane na strokovnost, zavzetost, ambicioznost pri delu ter osebna integriteta. Le-to je vodilo tako pri zaposlovanju, napredovanju, izobraževanju in razvoju ljudi. Ostali »demografski podatki« zaposlenih so pravzaprav nepomembni. Tako so se oblikovale raznolike skupine zaposlenih v podjetju, ki kažejo tudi manj konvencionalno strukturo, npr. skoraj 75% žensk v najvišjem vodstvu. Vsekakor pa je pri raznolikosti pomembno njeno »upravljanje«. Posvetiti se je potrebno kulturi sprejemanja, povezovanja in komunikacije.

V letu 2019 smo začeli z delavnicami »Connect & Grow« za cca 150 zaposlenih, ki temelji na spoznavanju različnih osebnostih ter kako prilagajati komunikacijo. V letu 2020 pa smo to iniciativo razširili in tako je nastal projekt, ki smo mu nadeli ime »Moč je v povezovanju«. Gre za vključitev prav vseh 600 zaposlenih v različna izobraževanja v obliki delavnic. Struktura izobraževanj je bila strateško pripravljena ter skomunicirana, v osrčju pa so bile delavnice vrednot in komunikacije. Te smo nadgradili še z »gap« pristopom k grajenju digitalnih kompetenc, vodstvenih veščin ter specializiranih strokovnih vsebin za posebne skupine zaposlenih. Izpeljati to v letu 2020 je bil poseben izziv v luči epidemije, prav tako pa vključitev prav vseh zaposlenih tudi v proizvodnji, skladiščih, kar pri nas predstavlja večino zaposlenih, pomeni ogromen organizacijski zalogaj.

Gledano nazaj vidimo to močno investicijo v zaposlene kot izjemno pomembno, da smo v času krize pokazali skrb za zaposlene, jim prinesli aktivnosti z dodano vrednostjo ter jih tako v teh težkih časih povezali in dali nekaj, na kar se lahko oprejo še danes. Še pomembnejše kot samo podajanje znanja in vsebin so vezi in odnosi, ki so se med temi aktivnostmi stkale ter pripomogle k razumevanju drug drugega.

Trdno verjamem, da morajo podjetja pozornost nameniti grajenju odnosov in mehkih veščin pri prav vseh zaposlenih v podjetju, ne samo izbranim skupinam – vodjem ali višjim kadrom. Ključno je se približati zaposlenim, ki nimajo »mejlov«, računalnikov, ne pisarn, saj ti predstavljajo srce podjetja, kjer naši proizvodi nastajajo. Tako pri nas ne delamo razlik, ko naročamo »Sadje v pisarni«, saj je to dostavljeno v vse kotičke proizvodnje in skladišč, prav tako so vsi zaposlenih vključeni v program promocije zdravja (organizirali smo masaže, limfne drenaže, pilatesa, aktivnega odmora), v kar se je vključevalo veliko sodelavcev iz proizvodnje in skladišč. Tudi nagovor direktorja ob koncu leta smo »pripeljali« v proizvodnjo – preko organiziranih elektronskih naprav smo dosegli večino njih. V letu 2020 je bilo pomembno čutiti povezanost tudi s tistimi, ki so delali od doma, tako smo jim na primer na dom dostavili darila za zaposlene, organizirali webinarje itd.

Trdno verjamem, da morajo podjetja pozornost nameniti grajenju odnosov in mehkih veščin pri prav vseh zaposlenih v podjetju, ne samo izbranim skupinam – vodjem ali višjim kadrom. Ključno je se približati zaposlenim, ki nimajo »mejlov«, računalnikov, ne pisarn, saj ti predstavljajo srce podjetja, kjer naši proizvodi nastajajo.

Mnogo raziskav potrjuje, da je za inovativnost in uspešnost podjetja vse bolj pomembna kognitivna raznolikost. Jo v vaši družbi spodbujate in v kolikor da, na kakšen način?

Ideje, rešitve nastajajo, ko so v skupini posameznikov soočena različna mnenja. Bolj raznoliki kot so posamezniki tako v kognitivnem kot tudi v osebnostnem vidiku, več različnih pogledov se oblikuje na nek problem. Menim, da je ključna vrednost vodij, da imajo sposobnost izvabiti iz sodelavcev mnenja, ideje in rešitve ter jih povezati, morda nadgraditi ter sprejeti najboljšo odločitev, ki bazira na teh pridobljenih informacijah. Za to je ključna kultura, ki dopušča napake, ustvarja okolje, kjer nobena ideja ni neumna in so zaposleni slišani. Če sem iskrena, imamo tu v podjetju morda še največji prostor za napredek, na čemer aktivno delamo najprej od najvišjega vodstva – in sicer imamo enkrat na mesec t.i. brainstroming sestanke na različne aktualne teme. Le rešitev, ki je preverjena na vseh nivojih in vključuje vse deležnike je uporabna in deluje.

Bolj raznoliki kot so posamezniki tako v kognitivnem kot tudi v osebnostnem vidiku, več različnih pogledov se oblikuje na nek problem. Menim, da je ključna vrednost vodij, da imajo sposobnost izvabiti iz sodelavcev mnenja, ideje in rešitve ter jih povezati, morda nadgraditi ter sprejeti najboljšo odločitev, ki bazira na teh pridobljenih informacijah. Za to je ključna kultura, ki dopušča napake, ustvarja okolje, kjer nobena ideja ni neumna in so zaposleni slišani.

Ko zaposlujete nove sodelavce, kam usmerjate pozornost? Koliko so pri izboru novih ljudi pomembne kompetence in potenciali in koliko tehnični vidik (znanja in izkušnje kandidatov)? Kako pomembna je po vašem mnenju kognitivna raznolikost tudi pri samem procesu izbora novih sodelavcev?

Past izbiranja novih sodelavcev je konformizem. Vodje izbirajo zaposlene glede na lastne preference in tako se lahko počasi ustvari skupina ali oddelek, ki je daleč od realnosti in potreb podjetja in ostalih zaposlenih ter živi v svojem lastnem »mehurčku«. Pomemben ključ pri odpravljanju tega vzorca je poznavanje sebe kot vodje, svojih osebnostnih potez, realno presojanje lastnih kompetenc. Pri tem mora vodja vedeti, da v svojem timu potrebuje osebe s kompetencami, ki bodo komplementarne njegovim in ostalim sodelavcem. V ta namen v podjetju izvajamo psihološke delavnice, s poglobljenimi psihološkimi analizami z namenom spoznavanja sebe in drugih ter pomenom raznolikosti v timih. V letu 2018 ter 2020 pa smo izvedli tudi povratno informacijo vodjem s pomočjo 360 stopinjske metode. Tako so vodje povabljeni, da razmišljajo o sebi, spoznavajo sebe, so soočeni s tem kako jih vidijo njihovi podrejeni, kolegi ter nadrejeni. V selekcijskem postopku za novo zaposlitev pa z vodjo tesno sodeluje tudi kadrovski partner, ki s svojim pristopom, znanjem ter mnenjem, ki temelji tudi na psihološkem testiranju kandidatov, pomembno prispeva k izbiri kandidata.

Kako lahko podjetja ustvarjajo kulturo pripadnosti na način, da se sleherni zaposleni lahko počuti opolnomočenega in slišanega – vaše mnenje? Katere korake ste v tej smeri v vaši organizaciji že naredili in katere morda predvidevate v bližnji prihodnosti?

Vključenost je del naše kadrovske strategije v podjetju. V zadnjih treh letih so bili zaposleni deležnih veliko razvojnih ter izobraževalnih iniciativ, ki so bila pomembna in potrebna. Ocenjujem, da smo kot organizacija na prelomni točki, ko ne želimo več »top down« ponujati in organizirati izobraževanja, pač pa želimo, da nam zaposleni »bottom up« povedo prosto, kaj je tisto, kar bi si želeli, kar pogrešajo, v čem smo dobri in naj nadaljujemo… Torej pripravljamo obsežen projekt intervjujev ter fokusnih skupin, ki bodo nadgradnja anketam zadovoljstva, ki smo ju izvedli v 2018 in 2020.

Odporne organizacije so tiste, ki bodo preživele tudi dolgoročno. Pomembno pa je, da pričnemo odpornost razvijati najprej vsak pri sebi, delovno okolje pa nas lahko pri tem spodbuja. Vaš pogled na to?

Odporne organizacije (ang.business resilience) imajo zmožnost prilagajanja in napredovanja tudi v zahtevnih razmerah. Prednost dela v mlekarski branži je to, da je to že od nekdaj njena glavna kompetenca – namreč hitre reakcije, odzivanje in pa še bolj pomembno –napovedovanje oz. predvidevanje. Mleko daje krava vsak dan, ne oziraje se na zaprtje lokalov ali na praznike itd. Prav tako so izdelki hitro pokvarljivi, s kratkim rokom trajanja, tako da je dinamika v tej branži res neverjetna. Hitrosti in fleksibilnost pri proizvodnji mlečnih izdelkov se tako prenaša v vse pore vodenja in odločanja v podjetju. Zaradi tega smo uspešni. Ena naših vrednot je tudi »na preprost način«, kar pripomore k hitremu prilagajanju. Pomembno je tudi, da se investicija v zaposlene ne ustavi, ko pride kriza. Tako vidim to našo iniciativo »Moč je v povezovanju« v lanskem, kriznem letu kot ključno pri grajenju novih znanj, kompetentnosti ter motivacije zaposlenih za naprej.

Pomembno je tudi, da se investicija v zaposlene ne ustavi, ko pride kriza. Tako vidim to našo iniciativo »Moč je v povezovanju« v lanskem, kriznem letu kot ključno pri grajenju novih znanj, kompetentnosti ter motivacije zaposlenih za naprej.

Kako lahko HRM funkcija postane še bolj strateška? Kdo je najprej za to odgovoren? Gre za proces ali odločitev – vaše izkušnje in pogled?

Strateškost HRM funkcije določata dveh strani: Prva je strategija vodstva, ki mora skrb za zaposlene in njihov razvoj postavljati na najvišje mesto. Prav tako pa mora kadrovska služba upravičiti to poslanstvo ter dokazati, da lahko to strategijo uresničuje. Z drugimi besedami, če direktor družbe verjame v to, da je kadrovsko področje ključno za podjetje, mora biti kadrovski direktor sposoben le-to uresničiti in prinesti zaposlenim, vodstvu in s tem podjetju dodano vrednost. Direktor podjetja ter tudi ostali direktorji področij, ki sestavljajo prvo linijo vodstva (proizvodnja, prodaja, oskrbovalna veriga..) morajo s kadrovskim direktorjem gojiti odnos zaupanja, biti v tesnem stiku, kar omogoča udejanjanje HRM vloge kot ključne na najvišjem nivoju. Poleg tega mora kadrovski manager razumeti tudi ekonomijo in znati skrbeti za stroškovno učinkovitost, kar pomeni, da mora biti »HR budget owner«. Potem se strateškost HRM funkcije lahko začne.

Katere so ključne veščine in kompetence, ki jih danes potrebuje strateški kadrovski manager? 

V našem podjetju imamo vodstveni model, ki temelji na treh komponentah: vsak vodja mora biti 1.expert, 2.manager in 3.leader. Za kadrovskega managerja je torej v prvi vrsti biti v koraku s kadrovsko stroko – ki je interdisciplinarna (psihologija, pravo, ekonomija, …). To je osnova za to funkcijo. Tu nam lahko pomagajo tudi specializirana podjetja, kot je npr. Competo. Le-to pa seveda ni dovolj. HR Manager mora biti dober vodja svojemu timu, mora razumeti delovanje podjetja v organizacijskem in ekonomskem smislu kot tudi zaposlenega in odnose med ljudmi, v psihološkem smislu ter na tej osnovi delovati, sprejemati odločitve, razvijati iniciative in se ne ustrašiti velikih, kreativnih zamisli. Za HR leaderja pa je pomembno, da zna inspirirati, tako svoj tim kot ostalo vodstvo ter razmišljati dolgoročno, delovati v dobrobit podjetju, zaposlenim in misliti tudi na širšo družbeno odgovornost (okolje, lokalna skupnosti, itd). To ravnotežje vidikov ustvarja strateškega kadrovskega managerja.

Vaše ključne prioritete za 2021 in 2022?

Ključne prioritete, za katere nam daje usmeritve tudi naše matično podjetje Lactalis, so nadgradnja vseh razvojnih iniciativ iz preteklih let po pristopu »Glas zaposlenih«. Omenjala sem fokusne skupine, intervjuje, ankete zavzetosti, na podlagi katerih bi pripravili dolgoročni razvojni načrt, ki temelji na »input-u« s strani zaposlenih. Ta načrt bo vseboval izobraževalne vsebine, razvojne pobude za talente ter skrb za varnost in zdravje in upam, da kmalu tudi več dogodkov z druženjem. V letu 2021 se imamo namen sistematično lotiti znamke delodajalca, naprej razvijati učenje na digitalni platformi (Lactalis Digital Learning) ter nadgraditi digitalizacijo nekaterih procesov kadrovske funkcije. Se že veselimo ustvarjanja spodbudnega okolja za naše zaposlene.

Gostujoči blog – Urška Kajtner, HR Business Partner NiceLabel 

Smisel in vrednote v podjetjih niso več opcijske

Urška Kajtner

Nenadna sprememba v osebnem življenju me je 1. januarja pripeljala do nekaj pomembnih vprašanj. Za kakšne odnose v mojem življenju ni več prostora in s kakšnimi ljudmi želim deliti svoj delovni prostor. Vse frustracije leta 2020 so se zavile v »sarmo sprememb«, ki sem jo prebavljala po delih in v luči ljubezni do sebe odplaknila na smetišče tistih, za katere poskrbi karma.

Upravljanje s človeškimi viri že dolgo ni več samo v domeni kadrovske službe. Pomembnejše kot to, na kakšen način opravljate posel, je dejstvo, na kakšen način upravljate s svojimi ljudmi (ki skrbijo za uspešnost posla). Če govorimo o trendu celostne obravnave zaposlenih, izkoriščanju njihovih potencialov in talentov, je aktivnih udeležencev v tem procesu kar precej. Vodje, vodstvo, kadrovska služba in posameznik, ki je danes bolj kot kadarkoli odgovoren za lasten osebnostni in profesionalni razvoj. “Delo na sebi” postaja vse glasnejša mantra in zdi se, da so tisti, za katere  je služba le služba in nič več, čedalje bolj v manjšini. V svojem poklicu uživamo, če ga dojemamo kot poslanstvo.

Ob nastajanju tega zapisa sem se nehote zalotila, da mi misli uhajajo k mojima mentorjema, ki sta imela veliko vlogo na moji karierni poti. To dvojino si želim razširiti, kajti eno je spoznanje, na katero se moram še malce navaditi – in sicer, človek ne zmore vsega sam. Ne samo lepo, nujno je imeti nekoga, ki te zares vidi in ti pomaga spremeniti dogodkov v smer, ki tvojemu profesionalnemu življenju daje smisel. In prav zato smisel in vrednote v podjetjih niso več opcijske. Vodje podjetij in zaposleni morajo jasno vedeti, zakaj njihova organizacija obstaja, za kaj se zavzema in kako prispeva k družbi in v skladu s tem tudi živeti. Na ta način si postavimo dober vzvod za pridobivanje talentov.

Vsi si namreč želimo talentov. Opolnomočeni, pogumni, strastni zaposleni, ki bodo razmišljali izven vseh okvirjev. Ko pa jih dobimo, kmalu ne vemo več kako bi z njimi, ker naši togi procesi, struktura ali kultura podjetja tega ne dohajajo. Kakšna frustracija, izguba talenta, časa in denarja. Uspešno prakso na področju opolnomočenja zaposlenih, ki sem jo imela priložnost soustvarjati in mi je zelo pri srcu, bo v marčevskem blogu predstavila nekdanja sodelavka Melita Omerza Belčič (Roche Slovenija). Z novim pristopom v podjetju postavljajo temelje za to, da lahko vsi zaposleni izkoristijo svoje potenciale in talente, ne glede na svojo primarno pozicijo. To je ključno za hitro prilagajanje podjetja na spremembe, uporno držo in ohranjanje dobre kondicije za vse zahtevnejše tržne razmere. Proces opolnomočenja je podprt z naslednjimi ključnimi dejavniki:

  • osredotočenostjo na zaposlene, njihovo dobrobit; razvoj ter analitiko podatkov, ki nam narekujejo naslednje smiselne korake;
  • ekipami, v katerih je ključno sodelovanje;
  • transparentnostjo in zaupanjem, ki ju narekuje vodstvo;
  • integriteto, ki jo vsi zaposleni negujejo na način, da so avtentični in iskreni;
  • podpornim okoljem, usmerjenim v deljenje znanj; inovacije, inovativne načine dela in poslovno rast.

V takšnih organizacijah ni več prostora za:

  • toksične posameznike ali vodje;
  • mikro-menedžiranje;
  • silosne strukture;
  • gluho in slepo kadrovsko službo.

Vloga kadrovika je že zdavnaj presegla administrativno funkcijo in je precej multidisciplinarna, bolj drzna, potrebno pa je kompleksnejše razumevanje poslovnega okolja. Umestitev kadrovskega menedžerja v vodstvo družbe, je nujno, saj le-ta predstavlja pomemben most med zaposlenimi in vodilnimi. Kadrovik je čuvaj kulture podjetja in tisti, ki mora premikati status quo na vseh nivojih. Pogumno opozarja na nesprejemljiva vedenja, tudi če segajo do samega vrha. Kadrovik venomer zastopa barve pravičnosti ter enake obravnave vseh zaposlenih in z izjemno mero empatije in srčnosti sprejema, posluša in poskuša razumeti. Posameznike navdušuje, skupaj z vodji prepoznava talente in krepi kanale upravljanja s talenti. Pomembna pa je tudi odgovornost zaposlenih za svoj razvoj, predvsem na področju mehkih veščin in kompetenc prihodnosti, kot jih v svojih dokumentih navaja World Economic Forum.

Nenazadnje, kadrovik ima v uspešnih podjetjih svoj glas in odgovornost, da ga uveljavi za dobro ljudi, kulture in širše, v celotni poslovni skupnosti v kateri deluje! Povezovanje z zunanjim svetom, skozi prizmo ustvarjanja dodane vrednosti za družbo kot celoto, je nujno. Osebno so mi blizu EODF (European Organisation Design Forum), ki krepi strateško vlogo organizacijskega dizajna; Amchamova platforma “Talent Cloud“; ter Partnerstvo za spremembe, ki sta na pobudo Pisarne za prenos znanja Univerze v Ljubljani v marcu organizirali hekaton “Skill up! Kompetence prihodnosti za družbo 5.0.”, izjemno koristno povezovanje zasebnega in javnega sektorja.

V zaključku, brez sprememb ne gre! Te pa morajo biti dobro premišljene in služiti v dobrobit ljudem. Kadrovske službe imajo pri tem ključno vlogo. Na začetku leta sem zamenjala delodajalca. Gre za velik in negotov korak. Ob tem z zadovoljstvom ugotavljam, da v podjetju NiceLabel, ki je nedavno združilo moči s podjetjem Loftware, v center vseh svojih odločitev postavljamo ravno človeka. Ponosna sem na našo kadrovsko ekipo, ki je usmerjena v napredek in iskanje rešitev s ciljem, da podjetje in vse naše zaposlene postavi še višje na zemljevidu uspešnih slovenskih družb. Takšnih, ki so presegla meje svoje države in na globalni ravni  prispevajo h kakovosti življenja vseh nas. Različne vloge, ki jih opravljamo kadroviki nam nalagajo težko nalogo in veliko odgovornost. Pomembno je, da smo v stiku s samimi sabo, z ljudmi v organizaciji, z vodstvom, ki je naš strateški partner, predvsem pa z miselnostjo konstantnega napredka.

Pogled z vrha – Marko Perme, CEO Agilcon

Marko Perme

Marko, skupaj z ostalima dvema partnerjema ste ob ustanovitvi družbe imeli najbrž tudi vizijo, pogled, kakšno podjetje želite zgraditi v smislu kulture podjetja: kako delati in kakšne ljudi imeti. Začeli ste trije, danes vas je preko 60. Kako se je z rastjo podjetja spreminjala tudi vaša kultura in kako bi jo opisali danes? So bili v tem kontekstu pomembni tudi kakšni posebni mejniki?

Začetna vizija kulture je bila vgrajena že kar v samo ime podjetja, ki smo ga takrat “iznašli”: agilnost = Agilcon. Vse ostalo je bilo v prvih letih “občutek” – kako sodelujemo s strankami, kakšne sodelavce iščemo in kako jih vzgajamo. Pomemben mejnik se je zgodil, ko nas je bilo v podjetju okoli 20 in smo lastniki ocenili, da ta “občutek” več ne zmoremo predajati novim sodelavcem zgolj z našim zgledom. Takrat smo vrednote zapisali in jih začeli tudi jasno in pogosto komunicirati ter se na njih sklicevati. Drugi mejnik se bo v tem kontekstu zgodil še letos, saj bomo naše vrednote in način komuniciranja vrednot do zaposlenih osvežili, poenostavili in prilagodili velikim spremembam v načinu dela v zadnjem letu.

Kako najgloblji DNK podjetja, čustveno komponento, kot lastnik s hitro rastjo prenašati na vse ostale vodje in sodelavce – vaše izkušnje in pogled?

Morda konkreten primer, ki pa se mi zdi izjemno pomemben in je praksa, ki jo priporočam podjetjem praktično vseh velikosti: Kot direktor tedensko (vsak petek ob 8.30) organiziram srečanje vseh zaposlenih ki ga imenujemo “All Hands Meeting”. Na tem srečanju predstavljam ključne dogodke v podjetju, načrte za prihodnost, uspehe, pa tudi kakšen neuspeh, moj lastni pogled na dogajanja v podjetju, spodbujamo povratno informacijo v obliki vprašanj, komentarjev. Presenetilo me je, da sodelavci v svojih feedback-ih na moje delo to srečanje izpostavljajo kot eno od mojih ključnih nalog. Udeležba je skoraj vedno nad 80% vseh zaposlenih. V obdobju, ko delamo od doma, smo tedensko srečanje celo nekoliko podaljšali in vključili še več vsebin.

Kdaj ste zaznali potrebo, da v svoje vrste privabite HR strokovnjaka, ki se bo ukvarjal z ljudmi? Kakšen odnos sodelovanja sta vzpostavila?

Da vas dopolnim: Nismo iskali osebe, ki se bo ukvarjala z ljudmi, ampak bolj osebo, ki bo vodjem omogočala in pomagala pri učinkovitem delu z ljudmi. Kar dolgo sem to odgovornost zadržal pri sebi. Menim, da je ob prodajni to ključna poslovna funkcija v Agilconu. Pred približno tremi pa leti sva s sodelavko Nino Huš začela oblikovati njeno vlogo “People and Culture Managerja”. Naprej s prenosom odgovornosti za selekcijo zaposlenih in “onboarding”, nato karierni razvoj, nagrajevanje in razvoj kompetenc ter ves čas vzporedno spodbujali množico aktivnosti, ki gradijo Agilconovo kulturo. Ne glede na prenos odgovornosti pa sebe še vedno vidim kot “skrbnika” naše kulture, vrednost in v tem smislu poteka tudi najino sodelovanje.

S tem ko podjetje raste, se pokaže tudi potreba po večji strukturi in organiziranosti. Kako ob tem ohraniti tudi močan podjetniški duh? Vaše izkušnje?

Podjetnikom nam je lahko govoriti o podjetniškem duhu, saj je naša motivacija pogosto drugačna in že po naravi mnogo močnejša od motivacije ostalih zaposlenih. Ne samo zaradi vidika lastništva, ampak tudi (in predvsem) zaradi občutka poslanstva mene kot podjetnika in podjetja, ki sem ga so-ustvaril. Zato se mi zdijo pozivi zaposlenim (včasih celo vgrajeni v vrednote podjetij) k podjetniškemu obnašanju pravzaprav neke vrste račun brez krčmarja, če za tem ni močne povezave med poslanstvom posameznika in podjetja. Imam občutek, da smo v Agilconu na točki, kjer to postaja pomembno. Iz manjše skupine podjetnih posameznikov postajamo organizacija, ki jo skupaj držijo kultura in poslanstvo. Osebno mislim, da lahko na tem področju še veliko naredimo – in tudi že delamo.

Z novimi sodelavci se na preizkušnjo postavlja tudi zaupanje. Večkrat je moč slišati, da lastniki težko stvari spustijo iz rok, v smislu, da bi želeli še vedno sami držati vse vajeti v svojih rokah. Vaš pogled na to? Kako sami ta vidik upravljate?

Na nekaterih področjih bolje, na drugih slabše 🙂 Tipično ni težav tam, kjer se nikoli nisem čutil zelo kompetentnega. Težje je na področjih, kjer mi uspeva ali pa celo uživam. Tipično k temu pristopam tako, da predam odgovornost za proces in se prestavim v vlogo sodelujočega v procesu. Na nek način novi vodja postane tudi moj “šef” v okviru predane odgovornosti. Seveda je pri tem veliko možnosti za stranpoti, zato je pomembno, da se tudi moji sodelavci zavedajo, da mi to včasih ni lahko in da imamo ves čas transparentno komunikacijo.

V Agilconu je zaposlenih veliko programerjev, IT-jevcev, ki sodijo med izrazito deficitarne kadre. Mnogo delodajalcev se na trgu dela bori in išče načine, kako v svoje vrste privabiti najboljše IT strokovnjake? S čim to vam uspeva? Ste kdaj imeli izzive v tem kontekstu in v kolikor da, kaj ste spremenili?

Seveda smo imeli in še vedno imamo, ampak ne obupamo. Dobri kandidati in sodelavci so vse okoli nas, samo najti jih moramo. Kako se tega lotevamo? Nagovarjamo z zgodbo o podjetju in z zgodbami že zaposlenih, ne samo s prostimi delovnimi mesti. Smo “večkanalni”, kar pomeni, da hkrati isto publiko naslavljamo na družabnih omrežjih, zaposlitvenih sejmih, s sodelovanjem v okviru fakultet itn. Zunanjemu svetu predstavljamo našo kulturo in delovno okolje ter s tem privlačimo kandidate, ki si želijo delati prav v Agilconu in so se za to pripravljeni tudi potruditi.

Tako vi kot vaša ekipa ste zelo aktivni tudi na družbenih omrežjih. Občutek je, da nimate (kot morda nekatera podjetja) strahu, da bi vam ključne kadre »nagovorili« drugi delodajalci. Vaš pogled na to? V čem vidite prednosti močne digitalne prisotnosti vaših ljudi?

Vedno bom raje vložil uro dela v aktivnosti, ki povečujejo zvestobo sodelavcev, kot pa v skrivanje njihovih kompetenc pred zunanjim svetom. Sicer pa s pojavljanjem sodelavcev in njihovih zgodb na družabnih omrežjih na bistveno bolj avtentičen način predstavljamo kdo smo, kaj znamo in kako delamo – čemur rade prisluhnejo tako naše stranke, kot tudi kandidati za zaposlitev. Ni pa digitalno izpostavljanje nikakršen “zakon” v Agilconu, veliko sodelavcev se odloči, da želijo zasebnost in to tudi absolutno spoštujemo.

Kateri so vaši ključni strateški cilji na HR področja za letos oz. za naslednji dve leti?

Najprej bolj operativen, ampak zelo pomemben cilj: Pred 4 leti smo v Agilconu postavili naš prvi kompetenčni model, na katerem je slonel sistem napredovanj in zaposlitveni proces. Bil je dober začetek, ampak čedalje več je bilo tudi zaposlenih in vodij ekip, ki niso razumeli kriterijev napredovanja ali pa se z njimi niso strinjali. V lanskem letu smo zato sistem postavili popolnoma na novo in v tem letu bomo v dveh ciklih sistem na podlagi povratnih informacij izboljševali.

V letošnjem letu nameravamo tudi osvežiti in poenostaviti komunikacijo naše kulture in vrednot. Dodali jim bomo tudi komponento fleksibilnega delovnega okolja, v katero smo bili na začetku epidemije prisiljeni, potem pa smo sklenili, da bo ostalo z nami tudi na daljši rok.

V lanskem letu smo odprli tudi podjetje na Hrvaškem. Smo na začetku projekta prenosa vrednot, kulture, zaposlitvenega procesa in vseh ostalih aktivnosti iz “zibelke”, Agilcona v Sloveniji, v novo, mednarodno okolje.

Marko, kako sami poskrbite za razvoj svojih vodstvenih veščin in kompetenc? Ste imeli ob sebi oz. imate morda tudi svojega coacha?

S kolegi soustanovitelji smo imeli leta 2010, ko je nastal Agilcon, to prednost, da smo vsi prihajali s podlago desetih in več let izkušenj pri vodenju ekip, podobnih Agilconu. Seveda pa te nič zares ne pripravi na zagon podjetja “iz nič”. Osebno sem v preteklih letih izkoriščal priložnosti za učenje in iskal nasvete v podjetniških skupnostih. Z leti smo v Agilconu začeli sodelovati z mnogimi uspešnimi slovenskimi podjetji, katerih vodje so mi navdih in kjer je le mogoče, tovrstne povezave izkoristim tudi za učenje in izboljševanje lastnih vodstvenih veščin.

Sproščeno delovno okolje – kako ga doseči?

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Jutro. Beseda, ob kateri marsikdo pomisli na zamujanje, hitenje in splošno trenutno nezadovoljstvo. Spet drugi v jutrih vidijo čas za tišino, skodelico kave in branje najljubšega časopisa.

Zjutraj ob prihodu v naše pisarniške prostore največkrat opazim drugo možnost, ki se kaže v drobnih malenkostih. Sodelovka si umirjeno pripravlja metin čaj, druga v kotičkih omare išče jutranji piškot, sodelavec pa ob prihodu v pisarno potihem mrma pesem, se počasi usede za pisalno mizo in reče »Kakšne glasbene želje imamo pa danes?«

Je sproščenost na delovnem mestu sploh mogoča?

Sproščeno delovno okolje igra v našem vsakdanu veliko večjo vlogo, kot bi si sprva mislili. Zadovoljni in produktivni zaposleni, zmanjšan stres, večja motiviranost in spodbujanje kreativnosti so le eni izmed pomembnih prednosti. Načinov za doseganje sproščenega delovnega okolja je veliko, pomembno pa je, da te spremembe vnašamo skladno z željami zaposlenih in vrednotami podjetja. Tudi v Competu se poslužujemo nekaterih prijemov sproščenega delovnega mesta:

  • Fleksibilnost

Energija, ki jo zaposleni prinese na delovno mesto, je mnogokrat pomembnejša od števila ur, ki jih preživi za pisalno mizo. Fleksibilnost delovnega časa je postala eden pomembnejših faktorjev pri izbiri delovnega mesta, saj zaposlenim omogoča boljše usklajevanje delovnega in zasebnega življenja. Rezultati takšnega načina poslovanja se kažejo v večji produktivnosti zaposlenih in manjši napetosti med opravljanjem dela. Ob tem je pomembna tudi možnost dela od doma, katerega ena izmed pozitivnih posledic je naprimer izogib prometni gneči in posledični izgubi časa.

 

  • Odprta komunikacija

Transparentna in odprta komunikacija zaposlenim vzbuja občutek, da je njihovo mnenje pomembno. Zaposleni čutijo, da njihov prispevek vpliva na odločitve in strategije v podjetju. Odprta komunikacija poleg tega vzbuja občutek skupinskega sodelovanja. Zaposleni se ne počuti zgolj kot posameznik, ki služi individualnemu poslanstvu, temveč kot del skupine, ki lahko dosega večje in udarnejše rezultate, ki presegajo delo enega samega človeka.

 

  • Prijetni delovni prostori

Ko pomislimo na službo, ponavadi ne razmišljamo o zabavi in sprostitvi, vseeno pa vedno več podjetij investira določene finančne vložke v preureditev prostorov, namenjenih za sprostitev. Te investicije so lahko manjše, kot se na prvi pogled zazdi. Že zgolj udoben fotelj, nekaj cvetočih rastlin, dovolj dnevne svetloba in prijetna glasba so lahko odlični faktorji za zmanjšanje stresa v pisarniških prostorih. Vse to pa vodi v manjše tveganje za izgorelost in zdravstvene težave, konflikte med sodelavci in nezmožnost osredotočenosti na delo.

 

 

Sproščeno, a ne sprostitveno delovno okolje

Zgolj upoštevanje naštetega seveda še ne pomeni, da nam stres ne pride do živega. Sem ter tja se tudi mi srečamo z marsikatero neljubo situacijo, ki je v hitrem tempu poslovnega življenja povsem pričakovana. Vendar pa je še posebaj v takšnih situacijah pomembno, da se zaposleni v svojem delovnem času počutijo motivirane, cenjene in pomembne. Sproščeno delovno okolje k temu pripomore, v kolikor ga spremlja dobro mentoriranje, medsebojno zaupanje, pripadnost delu in sledenje skupnim ciljem podjetja.

 

Neža Gerden

Je tvoj talent v dobrih rokah?

Kaj je »headhunting« agencija? Kaj počnejo »lovci na glave«? Zakaj bi sodeloval z njimi – ni to slabo zate?

Če želiš svoj talent kar najbolje izkoristiti in na trgu dela najti službo, kjer se boš (poleg poštenega zaslužka) tudi dobro počutil in kjer bo tvoj prispevek cenjen ter bo v timu nastala dobra »kemija«, je sodelovanje s headhunting agencijo pametna odločitev. Zakaj? Iskanje in skrb za talente je nekaj, s čimer se Competovci ukvarjamo vsak dan, zato smo lahko neprecenljivi posredniki pri vzpostavljanju zmagovalnih povezav med kandidati in podjetji.

 

 

HEADHUNTING AGENCIJA: KAJ? KAKO?

Pri Competu smo posebni predvsem zaradi svojega načina iskanja in izbire kandidatov. K temu namreč pristopamo AKTIVNO, kar pomeni, da naredimo podrobno raziskavo ter prepoznamo in kontaktiramo ljudi, ki bi bili za delovno mesto najbolj primerni. Pri tem se ne omejimo le na tiste, ki iščejo zaposlitev, temveč kontaktiramo tudi že zaposlene, ki (morda) razmišljajo o novih izzivih. Cilj Competa torej ni zgolj zapolniti prazna delovna mesta, temveč najti najboljše kandidate, ki se bodo z novim delodajalcem ujeli tako poslovno, kot tudi osebnostno.

 

ZAKAJ SODELOVATI Z LOVCI NA TALENTE?

  • V Competu imamo veliko več in veliko bolj podrobne informacije o dogajanju na trgu dela, kot jih lahko ima posameznik.
  • Zaradi vsakdanjega stika s kandidati in podjetji, ki bolj ali manj aktivno zaposlujejo, imamo veliko boljši pregled nad odprtimi priložnostmi – tudi nad tistimi, ki niso nikoli oglaševane na spletu ali drugače.
  • Z ljudmi, ki iščejo nove priložnosti, se srečujemo vsak dan: pregledamo na stotine življenjepisov, razmišljamo o najboljših povezavah med podjetij in posamezniki ter opravimo številne razgovore.

Naše delo je opravljeno dobro, ko kandidat uživa v novi službi, podjetje pa je navdušeno nad novim talentom, ki bo soustvarjal njihovo prihodnost. Povedano na kratko: Competo je lahko dragocen partner na tvoji karierni poti.

 

 

KAKO VZPOSTAVITI STIK?

Kot veliko naše vsakdanje komunikacije se je tudi prvi »živijo« v komunikaciji Competom preselil na digitalne platforme. To pomeni, da je prvi korak pri vzpostavljanju stika z nami posredovanje življenjepisa in kontaktnih podatkov preko našega spletnega portala. S pomočjo svojega uporabniškega računa, ki ga pri tem ustvariš, se lahko enostavno prijaviš na zate zanimivo razpisano delovno mesto, nam pa s tem omogočiš, da te na podlagi tvojih izkušenj in znanj »ulovimo«, ko na trgu zaznamo zanimivo priložnost.

Če čutiš, da je čas, da svoj talent pustiš ujeti Competo »lovcu na glave«, se nam predstavi na: www.competo.jobs 

 

Vir fotografij: www.linkedin.com http://techsheer.com/

 

Sem večni idealist – me to v poslu res ovira?

Pravijo, da se v življenju vse stvari zgodijo ob svojem času. In pravijo, da se vse zgodi z razlogom. Pravijo tudi, da takrat, ko ti je najhuje, šele spoznaš, kdo je tisti res pravi prijatelj, kolega, partner ali življenjski sopotnik. Vse bolj sem prepričana, da je tako bodisi v zasebnem in bodisi v poslovnem življenju. Sploh, če posel gradimo na zaupanju in odnosih. Menim, da med tema dvema svetovoma ne bi smelo biti razlik, saj posel ustvarjamo ljudje in odnosi, ki jih v tem procesu ustvarjamo. Ena vrata moraš zapreti, da si odpreš druga. Določena vrata pa so lahko permanentno odprta, na stežaj, in ne ustvarjajo prepiha.

Dnevno sem v stiku z mnogimi kandidati in mnogi živijo v strahu ter si ne upajo iti naprej. V strahu pred zavrnitvijo in neuspehom. Bojijo se, kaj bodo rekli drugi, kakšen bo odziv okolice. Bojijo se graditi nove odnose, ker imajo za seboj slabe izkušnje. Bojijo se spustiti v podjetništvo, ker jim okolica pravi, da bo izjemno težko, neprijetno in nekaj let prežeto zgolj z negativnimi konotacijami. Bojijo se gojiti odprte iskrene odnose, ker pričakujejo negativne izide. Bojijo se spustiti v področje, kjer bi se preveč prepletalo njihovo zasebno in poslovno življenje. Nekateri se bojijo biti to, kar so in igrajo vlogo, ki se od njih pričakuje. Iz lastnih izkušenj in glede na naravo mojega dela preprosto čutim, da izpostavim sebe in svoje strahove, ki sem jih na začetku imela. Po drugi strani pa izkušnje in vodila, ki me ženejo naprej. Nikakor to ni edina in prava pot. Je pa moja pot in do sedaj mi je odprla res mnoga vrata. K pisanju komentarja pa me je spodbudil tudi pogovor s krasno osebo, ki sem jo spoznala preko posla pred časom. In to ni edina oseba, ki je v sedmih letih, odkar sem na samostojni podjetniški poti, postala pomemben del mojega življenja.

 

Izkušnje nas zaznamujejo – ne nujno le negativno

Z leti se spreminjamo in rastemo. Vsak na svoj način in ne nujno skupaj, v isti smeri. Tako zakomplicirano in tako enostavno hkrati. Zato se nam dogaja, da nekateri ljudje enostavno niso več del našega življenja. Pa ne zato, ker ne bi hoteli, ampak zato, ker nas nič več pristnega ne veže. Dogaja se tudi, da se razidemo zaradi konkretnih slabih izkušenj. Vedno pa imamo ob sebi tiste redke prave prijatelje, posameznike, ki jih lahko ne vidimo in srečamo tudi nekaj let, ob prvem stiku z njimi pa je občutek, da se je čas ustavil in da, ni minil niti en dan od zadnjega pogovora. Po drugi strani pa ves čas spoznavno krasne nove ljudi in če jih spustimo dovolj blizu, lahko postanejo pomemben del našega življenja. Ne glede na starost in izkušnje, ki so nas zaznamovale.

 

Je posel res samo posel ali lahko pomeni tudi nekaj več?

To vprašanje sem si pričela zastavljati 7 let nazaj, v času, ko sem postala »mlada« podjetnica. Neizkušena, s preveč idealističnimi pogledi, sem pogosto slišala od marsikoga. Začeli smo kot trije partnerji, vsak je pokrival svoje področje dela. Na srečo nisem bila sama – kar danes smatram kot ogromno prednost. Bila sem popolni outsider v smislu podjetništva in vse kar sem o poslu vedela, je bilo tisto, kar sem prebrala ter nasveti, ki sem jih dobila od drugih ljudi.

 

V poslu ni iskrenosti, pravijo

Zelo živo se spomnim prvih nasvetov in komentarjev ljudi, ki so me tako ali drugače obkrožali (ne nujno tistih najbližjih): bodi pazljiva, začetek je težak; prvih nekaj let bo trdo garanje in ne nujno takoj tudi rezultati; treba bo sprejeti marsikaj, delati kompromise, biti diplomatski; ne pričakuj poštenosti; ljudje v poslu so lahko zahrbtni in neiskreni itd. Če vse skupaj strnem, so mi vse besede odmevale zgolj in izključno v enem zelo močnem stavku – v poslu ljudem ne moreš zaupati. V poslu si sam in če imaš res srečo, bo vse OK. Ob vseh teh »nasvetih« sem dejansko imela velike pomisleke in spraševala sem se ali mi je res tega treba. Ali se moram res spusti v podjetništvo, kjer bom doživela razočaranja, neiskrenost, nevoščljivost, zahrbtnost. Le zakaj bi se spustila načrtno v tak svet? Saj sem nora, če grem v to?

 

Vrhunske poslovne in trdne vezi zrastejo lahko le na močnem zaupanju

Očitno sem bila malo nora, ker sem se spustila na to pot. Je res vse tako težko in ali v poslu res srečujem le grozne ljudi? Ne. V bistvu ugotavljam, da je le od nas odvisno, s kom bomo delali posel in ustvarjali vezi. Morda si na začetku res nekoliko omejen in ne moreš toliko izbirati. Nikoli pa si ne smemo dopustiti, da gremo čez mejo in izven lastnih meja. Ko pa si enkrat ustvariš svojo pot, se zgodba prične hitro obračati. Nihče nas namreč ne seli, da sklenemo določen posel, kajne? Ko se ozrem na trg in pogledam ljudi, s katerimi poslovno sodelujemo, lahko v večini primerov (so seveda vedno tudi izjeme, a z leti jih je vse manj) zatrdim, da so najboljši poslovni rezultati takrat, ko smo od prvega stika dalje delali na zaupanju, transparentnosti in odkritosti. To so besede, ki jih pogostokrat uporabljamo, premalokrat pa žal se zavedamo njihovega močnega pomena. In ti odnosi niso žal niso samoumevni, kar se z leti spoznala. Toda, a ni temu tako tudi v zasebnem življenju?

 

Nič ni narobe, če zapremo nekaj vrat

Seveda sem v tem času tudi sama doživela marsikatero razočaranje. Temu se izogniti ne moreš. Se pa iz slabih izkušenj resnično ogromno naučiš. In z leti je takih izkušenj vse manj. Tisti, ki so mi blizu, mi večkrat rečejo: »Laura, ti se hitro navdušiš nad nekom in potem ob razočaranju toliko bolj osebno odreagiraš«. Ja res je, vse, kar se mi v življenju odvija, se me dotakne. Želim živeti na polno, četudi včasih preveč idealistično. Saj to je moje življenje in nikjer ne piše, da bom ob upoštevanju vseh milijonskih nasvetov živela bolje. To je morda moja slabost in hkrati tudi prednost. V posel in odnos, ki nakazuje zdrave vrednote, grem z obilo pozitivnega pristopa in navdušenja. Le to mi predstavlja temelj, da se bodo stvari maksimalno dobro razvijale tudi vnaprej. In ob tem vse bolj poslušam intuicijo. Izkušnje potrjujejo, da deluje. Ob tem znam reči tudi ne, ko ne začutim iskrenosti oz. ko vidim, da je na drugi strani zgolj igra. In »ne« znam reči tudi na samem začetku, ko enostavno vidiš, da z nekom nisi na isti valovni dolžini.

 

Ni pravil

Kar danes vem, je to, da ni pravil. Oziroma pravil je toliko, kolikor je vseh nas posameznikov. Obstaja na milijone knjig, nasvetov, komentarjev, kako delati posel, kako ustvarjati vezi, kako prepoznavati ljudi… A na koncu si sam, s svojimi izkušnjami, osebnostjo, prepričanji in zgodovino. In prav je tako. Tudi čustva so del posla in ljudje, ki jih v poslu srečujemo so posamezniki s svojimi prepričanji, vrednotami in pogledi. In sploh ni nujno, da so nam in našemu načinu dela blizu. Podobno kot v zasebnem življenju. Lahko živimo klišejsko, po pravilih, lahko pa živimo na polno. Četudi to pomeni, da bomo koga na tej poti izgubili in doživeli razočaranje. Da, sem večni idealist, a to mi omogoča, da tudi v poslu srečujem in spoznavam prekrasne ljudi.

 

L.S.