»Kemija« – ali je ali pa je ni

Ko iščemo nov karierni izziv smo v današnjih časih veseli, če nas kdo povabi vsaj na razgovor in nam da priložnost, da se predstavimo. Zapisana beseda, CV, je ena stvar, čisto drugo pa je spoznati osebo v živo, začutiti njeno energijo, moč besede, ton govora, mimiko in govorico telesa. To je tisti pravi občutek in hkrati prelomna točka, ko se sami pri sebi (tudi včasih podzavestno) odločamo ali stoji nasproti nam sogovornik, ki nam je blizu ali pa popoln tujec, s katerim si niti v sanjah ne predstavljamo, da bi preživeli skupaj kakšen dan. To velja za obe strani- za kandidate kakor tudi za podjetja.

Zgodilo se e že, da je kandidat z velikim interesom kandidiral za določeno pozicijo. Izrazil še večji interes, ob tem ko je odkril, kdo je naročnik in si neskončno želel, da pride dan razgovora. Njegova pričakovanja o podjetju, delu in kolektivu so bila nadpovprečno visoka. Zagotovo je ta močna želja že takoj zakrila tudi kakšen negativni element, a takrat to še ni bilo pomembno. Skratka, ko je ta ista oseba vstopila v podjetje in preživela le nekaj minut v prostoru za goste, kjer je začutila že prvi vtis o organizaciji, je njena vzhičenost počasi usihala. Glasno govorjenje in prerekanje zaposlenih, neurejeni prostori brez prave razsvetljave, ne ravno prijazna in gostoljubna gospodična, ki jo je sprejela,… Po dvajsetih minutah čakanja je bila povabljena, da se končno pridruži dvema predstavnikoma podjetja, ki naj bi z njo opravila razgovor. Tudi ta dva gospoda sta bila vse prej kot prijetna, prijazna oz kot bi temu strokovno dejali- nista se trudila, da bi pripomogla k dobremu ugledu podjetja. Morda je bil ciničen in aroganten odnos le taktika, a oseba nasproti je ta odnos razumela, predvsem pa doživela drugače. In po dobrih 5 min razgovora se je gospodoma zahvalila za povabilo; poudarila, da to ni organizacija, kjer bi želela naslednjih nekaj let graditi svojo kariero in se vljudno zahvalila.

Zelo zanimiva izkušnja, prepričana sem, da zagotovo ni edina. Pohvalno, da je kandidat zbral še tisti trenutek dovolj korajže in jasno poudaril, kaj si misli.

L.S.

Gostujoči blog: Pomen prilagajanja pri iskanju zaposlitve

Vsak ima sanje o popolni službi. Pri nekaterih le-ta vključuje dinamično delo, bližino delovnega mesta, dobrega šefa ter odličen tim in tako dalje. Seveda je dobro imeti jasno oblikovane želje, vendar pa je potrebno biti tudi realist in upoštevati stanje ponudbe na trgu dela. Čeprav je Darwinova teorija, aplicirana na trg dela, precej kruta in nemoralna, vsaj ena njena postavka gotovo drži – tisti, ki se je sposoben prilagajati, bo uspel.

Med oglasi za delo se pogosto najdejo ponudbe, ki so sicer zanimive, vendar pa se ne skladajo v celoti s pričakovanji in željami, ki jih imamo o potencialnem delovnem mestu. Od strank pogosto slišimo, da jih prosto delovno mesto sicer zanima, vendar “saj veste, ena ura vožnje z avtom je predolga”; ”joj, za to pa res nisem študiral” ali pa ”na takšno plačo pa že ne bom pristal”; “delovni čas mi ne ustreza” in podobno. Razumljivo je, da ima vsak svoje prioritete, vendar pa takšni izgovori ne le pokažejo delodajalcu in zaposlitveni agenciji, da se kandidat ni sposoben prilagajati in da očitno nima dovolj velike želje po delu, temveč hkrati omejujejo kandidata samega. Časi nikakor niso idealni za iskanje službe in v obdobju naraščanja brezposelnosti je težko najti zares odlično službo. Če se nismo sposobni prilagoditi in vsaj malo odstopiti od začrtanih pričakovanj, je situacija še toliko manj rožnata. Odločnost in vztrajnost se ne kažeta pri nepopustljivosti glede delovnih pogojev, temveč pri delovni zagrizenosti in sposobnosti prilagajanja.

Vprašanje tako tokrat ni »biti ali ne biti«, temveč »boriti se za delo ali ne se boriti«. Naš odgovor je brez pomislekov – boriti se. Na eni strani se lahko sklicujete na neustrezne pogoje, ki ne sovpadajo z vašimi pričakovanji, vendar pa obstaja velika verjetnost, da boste še naprej brez dela oz. na starem delovnem mestu, ki ga želite zamenjati. Na drugi strani imate službo, ki morda ni idealna in ima svoje pomanjkljivosti, vendar pa je vsaj služba, in danes do le-te ni lahko priti. Hkrati je verjetno, da so na delovnem mestu fleksibilni nadrejeni in ko boste enkrat začeli delati, se bo morda možno dogovoriti za kakšno spremembo, ki vam bo odgovarjala. Službe se sicer ne bo dalo prestaviti bližje domu, mogoče pa se vam bo uspelo dogovoriti za vam bolj ustrezajoč delovni čas.

Iskanje zaposlitve nikakor ni lahko, sploh dandanes, zato izkoristite priložnost, ko se odpre novo delovno mesto. Pokažite, da si želite delati, da ste pripravljeni iti čez ovire in da se znate prilagajati. Prilagodljivost je zaradi aktualnih razmer na trgu dela postala še ena izmed iskanih lastnosti zaposlenih. S tem ne spodbujamo slepega sledenja šefovim navodilom ali pa popolnega odrekanja lastnim načelom in principom, ampak poskušamo spodbuditi razmislek, ali je neka nam neustrezna lastnost delovnega mesta res tako velika ovira, da smo se zaradi nje pripravljeni odreči novi službi. Če ne drugače, naj bo prilagoditev vaša odskočna deska k nadaljnjemu razvoju in karierni poti.

Tamara Juričič, študentka v Competu s strami AmCham SEI (Summer Economic Institute) programa

Naj kriza ne bo izgovor, temveč priložnost

V času krize dnevno poslušamo o tem, kako država nima denarja za socialne izdatke, kako narašča brezposelnost in kako postajajo ranljive družbene skupine še bolj ranljive. Toda ali je kriza res izgovor za takšno stanje? Naj se prepustimo pasivnosti in namesto na Godota čakamo na `boljše čase`?
 

Boljši časi bodo prišli samo z boljšimi ljudmi in boljšimi idejami. Ena izmed njih je socialno podjetništvo, pri katerem glavni cilj ni ustvarjanje dobička, temveč zaposlovanje ranljivih ciljnih skupin na trgu dela. Gre za sodelovanje med podjetji (gospodarstvom), državo in civilno družbo, ki se povezuje s konceptom družbene odgovornosti ter pri tem uporablja inovativne in kreativne metode managementa. Kot pravi 2. odstavek 3. člena Zakona o socialnem podjetništvu, socialno podjetništvo krepi družbeno solidarnost in kohezijo, spodbuja sodelovanje ljudi in prostovoljno delo, krepi inovativno sposobnost družbe za reševanje socialnih, gospodarskih, okoljskih in drugih problemov, zagotavlja dodatno ponudbo proizvodov in storitev, ki so v javnem interesu, razvija nove možnosti zaposlovanja, zagotavlja dodatna delovna mesta ter socialno in poklicno (re)integracijo ranljivih skupin. Učinek socialnega podjetništva v času krize je velik saj učinkovito pripomore k reševanju širših problemov ter prinaša koristi – tako na individualni kot tudi na podjetniški ter širši družbeni ravni.

Tudi v Sloveniji se socialno podjetništvo že razvija in kaže svoje prve pozitivne učinke. Primer je Gostilna dela v Ljubljani, kjer so po zgledu restavracij Fifteen, ki pod vodstvom Jamieja Oliverja zaposlujejo nekdanje odvisnike, kot natakarje oz. pomočnike kuharja zaposlili 5 mladih iz ranljivih skupin. Pred kratkim se je v Tepanju odprl tretji center ponovne uporabe v Sloveniji, ki se ukvarja s preusmeritvijo rabljenih izdelkov od odpadkov k vnovični uporabi, pri čemer usposablja in zaposluje ljudi iz ranljivih skupin, z namenom ponovne vrnitve na trg dela in zagotavljanja socialne varnosti. Socialno podjetništvo namerava izvajati tudi Studio Moderna, ki je kot primer odgovornega izdelka razvilo kolo bigfish, zložljivo kolo z dostopno ceno, ki poskuša promovirati zdrav in aktiven način življenja ter podpirati zeleno mobilnost in skrb za okolje. Po načelih socialnega podjetništva v Sloveniji deluje nekaj več kot 600 podjetij, vendar pa je na tem področju še ogromno neizkoriščenega potenciala. Sredstva za uvajanje socialnega podjetništva v poslovanje podjetja je mogoče dobiti tako na evropskih razpisih, kot tudi na razpisu Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Sredstva torej obstajajo, potrebni sta le še volja in želja po pozitivnih spremembah.

Naj družbena odgovornost ne bo le floskula. Naj družbena odgovornost postane samozavedanje, rešitev, realnost. Naj kriza ne služi kot izgovor za še več sebičnosti, temveč naj pomeni priložnost za nove, učinkovite in pravične rešitve.

Tamara Juričič, študentka v Competu s strami AmCham SEI (Summer Economic Institute) programa. 

Gostujoči blog: Luč na koncu tunela

Število brezposelnih vse bolj narašča, dejstvo pa je, da ne potrebujejo sočutja, ampak podporo in koristne informacije, ki so redne, aktualne, konkretne, življenjske, iz prakse in s čim manj birokratsko-administrativnih dodatkov.

Kaj potrebujejo brezposelni in kako jim lahko pomagamo? Na prijazen in razumljiv način jim je treba razlagati zakonodajo na področju dela in zaposlitve, jih seznanjati z njihovimi pravicami in dolžnostmi, jih usmerjati in aktivirati, jim predstavljati zgodbe o uspehu (kako je neka šivilja odšla iz Mure že nekaj let pred stečajem, zdaj pa ima v Murski Soboti uspešno šiviljsko delavnico, v kateri dela več šivilj, itd.).

Seznanjati jih je treba, kaj lahko delajo različni poklicni profili ljudi in zakaj se je smiselno prekvalificirati, jih navdušiti za brezplačna izobraževanja in pridobivanje novih znanj, jim pomagati pri pisanju prošenj, življenjepisov in pripravi intervjujev za službo, jih seznanjati s tem, kaj zanima delodajalce in kako jih zadovoljiti, jim povedati, kako naj se postavijo zase in kako naj prodajo svoje znanje oziroma ga nadgradijo.

Brezposelnim je treba stopiti naproti z informacijami in konkretnimi/praktičnimi napotki, idejami, nasveti. O tem sem se že večkrat pogovarjal z novinarskimi kolegi in smo razmišljali, da bi se v tej vlogi najbolje znašel brezplačni tedenski ali štirinajstdnevni časopis, ki bi ga pripravljala ekipa profesionalnih, izkušenih novinarjev in urednikov z dolgoletnimi izkušnjami. Pripravljali bi ga seveda v sodelovanju z vsemi deležniki na področju zaposlovanja in brezposelnosti.

Zakaj časopis in ne internet? Zato, ker internet ni zastonj in si ga marsikateri brezposelni ne more več (ali ne bo mogel več) privoščiti. Seveda bi bilo smiselno, da bi časopis v formatu pdf (torej v elektronski obliki) objavljali tudi na straneh Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, vendar bi bila primarna tiskana različica.

Distribucija časopisa bi bila kar najbolj poenostavljena, saj bi bil časopis na voljo na vseh območnih službah ZRSZ-ja in bi ga brezposelni dobili med obiskom območne enote.

Ideja, vredna razmisleka? Morda pa bi marsikomu ponudila luč na koncu tunela.


Igor Drakulič, svobodni novinar

igor@drakulic.eu

Maraton, ne krompirček

Bliža se poletje in sezona kopalk. In tisti, ki so novoletne sklepe že pozabili, sklepajo nove. Hujšanje je eden od najbolj pogosto zastavljenih ciljev na svetu, prav tako menjava službe, preživeti več časa z družino,… Pestrost obstoječih in novih pripomočkov ter pristopov pa daje slutiti, da so cilji le redko dosežni. Zakaj?

Pripomočki in rešitve so skoraj vedno naravnane na takojšne (instant) rešitve. A za doseganje novih ciljev praviloma rabimo nove navade – načine kako delamo stvari. Spreminjanje navad pa je proces in ne trenutni dogodek.

Je proces, ki se začne z zavedanjem – kaj bi bilo dobro (pot k nečemu) ali kaj nam ni všeč (pot stran od nečesa). Zavedanje pomeni zgolj to – zavedamo se, da nekaj ni OK oz. da bi bilo lahko bolje. V tem trenutku se še nismo zavezali, da bomo karkoli tudi storili. Zato tudi na delovnem mestu zavedanje (oz. strinjanje sodelavca) še ne pomeni, da bo sodelavec tudi nekaj spremenil.

Šele naslednji korak je namreč odločitev, ko se zavežemo novemu cilju in kaj bomo za to storili. To, da naj bo cilj jasen (konkreten) in merljiv, menda že vemo. Realnost pa je že težje opredeljiva kategorija. Pomaga nam lahko, če jo opredelimo v kombinaciji s časom. Npr. v enem tednu tehtam 1 kg man, v enem tednu bom nagovoril 5 novih ljudi…. A pogosto pri tem cilju iščemo hitre rešitve, namesto postopnega napredovanja. Iščemo čudežno orodje, ki nam bo stopilo 10 kilogramov ali nam prineslo sanjsko zaposlitev.

Po odločitvi namreč pride na vrsto trening. V primeru hujšanja je to trening odrekanja redilne hrane, trening možganov, da dajo sporočilo nogam, da gredo na sprehod… V primeru kariere pa to pomeni – trening naših prednosti, navad, načina dela, trening novih znanj, našega nastopa, trening pisanja… Vsi športniki vedo, da je na rezultat potrebno počakati. A če treniramo, rezultat pride kot zadnja faza procesa sprememb.

Pri tem je pomembno, da je novo vseeno v določeni meri blizu obstoječega. Kot je lahko uspešna le tista dieta, ki je blizu našim prehranjevalnim navadam in prilagojena zdravi prehrani, tako smo tudi v karieri lahko uspešni najbolj tam, kjer so naše prednosti. Zato je pomembno prepoznati in trenirati le-te.

Pri tem pa je dobro se zavedati, da ne gre za hitro rešitev, kot je potešitev lakote s krompirčkom pri McDonaldsu, temveč gre za trening proces, kot so priprave na maraton.

Nataša Tovornik

Predolgi procesi izbora

Da, to je le eden od premikov oz sprememb na trgu dela, ki smo jih zaznali s strani naših naročnikov/podjetij v zadnjem letu. Marsikdo bo ob tem pomislil – ali ni vendarle prav, da si podjetje za tako pomembne stvari vzame dovolj časa, da se ne prenagli in da ne izbere napačno odločitev? Res je, da si je ob izbiri novega sodelavca potrebno vzeti dovolj časa. Toda tudi ta čas mora bi moral imeti določeno mejo. V nasprotnem primeru bomo namreč spet na začetku.

Da pojasnim – dogaja se namreč, da procesi selekcije trajajo tudi po 4,5 ali celo 6 mesecev. Gre za nov pojav, ki ga včasih ni bilo moč zaznati. In kaj se v tem času dogaja? Naročnik sicer običajno dokaj hitro opravi prve razgovore s kandidati finalisti (po 1 mesecu od pričetka iskanja), morda tudi drugi krog, nato pa stvari »zastanejo«. Vmes pričenja razmišljati o opcijah, da bi morda poleg kandidatov v ožjem izboru, za vsak slučaj spoznal še kakšnega dodatnega; za kakšen mesec si vzame premor, da se pogovori še z drugimi sodelavci pogovori; kandidatom, da za opravit kompleksno praktično nalogo in potem nima časa, da bi jo podrobno pregledal; zaradi obilice dela postavi proces izbora novega sodelavca v plan B;….

In kaj se v tem času dogaja na strani kandidatov? Najboljši vmes že sprejmejo nov karierni izziv, nekateri pa enostavno od postopka odstopijo, saj se jim zdi zamalo, da se stvari tako vlečejo. Lahko se sicer počaka mesec morda tudi dva, vse kar je več pa izpade malo neresno. In tako večkrat, kljub odličnim kandidatov v prvem naboru, ponavljamo iskanje le zato, ker se naročnik enostavno ne zna pravočasno odločiti.

L.S.

»V celoti izpolnjujem razpisane pogoje, a me nihče ne povabi na razgovor.«

Ker ste se v Competu v zadnjih tednih mnogi obrnili na nas, začenši z zgornjim stavkom, sem se odločila, da navedeni tematiki posvetim vsaj nekaj pozornosti in poudarim nekaj točk, ki jih je vredno ob prijavah upoštevati. Popolnoma se zavedam, da je danes na trgu dela mnogim kandidatom (tudi zelo dobrim kandidatom) težko. Novih ponudb za delo je relativno malo in le redki posamezniki dobijo priložnost, da se potencialnemu novemu delodajalcu predstavijo vsaj na razgovoru. To popolnoma razumem, a prav zaradi tega je za vsakega od vas ključno, da se prijavlja maksimalno ciljano in z tehtnim razmislekom le na tiste oglase, ki najbolj sovpadajo z njegovimi znanji, izkušnjami in kompetencami.

Če ste v roku šestih mesecev, na primer, posredovali od 50 do 100 zaposlitvenih vlog in ob tem ne dobili niti enega povabila na razgovor, potem verjetno nekje delate napake, a se jih najbrž niti ne zavedate. Na posamezno razpisano delovno mesto se v Competu v povprečju prijavi okoli 150-200 kandidatov. Ja, številka je ogromna, a vsako posamezno prijavo vselej skrbno pregledamo in kandidatom posredujemo povratno informacijo. Žal ugotavljam, da je več kot 80% vlog na posamezni oglas popolnoma neprimernih. To moram zelo odkrito povedati. In srčno si želim, da bo odstotek v bližnjji prihodnosti bistveno nižji. »Neprimerni« pomeni, da kandidati niti približno ne ustrezajo razpisanim pogojem. Večinoma v vlogi poudarijo, da sicer nimajo takih in takih znanj in izkušenj, a da so pa delavni, vztrajni in bi jim bil izziv zasedati »x« pozicijo. To je sicer lepo, po drugi strani pa tako za nas kot tudi za naročnika ne predstavlja prav nobene dodane vrednosti. Vsak oglas, ki ga objavimo, vselej z določenim namenom vsebuje posamezne postavke. Če se od kandidatov na primer pričakuje od 5 do10 let izkušenj, potem v kolikor še nimate 5 let izkušenj (ali morda le 2 oz 3), že bistveno odstopate od idealnega kandidata, ki bi ga naročnik želel imeti. Enako je s področjem dela: v kolikor je eksplicitno poudarjeno, da mora imeti kandidat v zadnjih letih na primer izkušnje v velikem proizvodnem podjetju in na mednarodnih trgih EU, potem na razgovor ne bomo povabili nikogar, ki v zadnjih letih ni delal v takem podjetju in na mednarodnih trgih (ex YU države ne štejejo).

Dodobra ustrezati razpisanim pogojem v zaposlitvenem oglasu je vse prevečkrat v očeh kandidatov razumljeno preveč subjektivno in razočaranje z vaše strani je posledično toliko večje. Morda za konec- Kaj bi si vi mislili o kandidatu, ki se prijavi na 20 med seboj različnih si oglasov, ob vsaki posamezni prijavi pa izpostavi, da v celoti izpolnjuje vse razpisane pogoje? Tako žal ne gre…

L.S.

Ali obstaja sanjska služba?

Moje mnenje je vsekakor »da«. Tako kot obstaja za vsakega moškega njegova »sanjska« ženska in za vsako žensko njen »sanjski« moški«, tako je tudi na področju dela in kariere. Seveda pa hitro pridemo do zaključka, da sanjsko ne pomeni idealno ali pravljično nerealno. Predstava vsakega od nas o tem, kaj smatramo pod izrazom »sanjska služba«, je zagotovo zelo različna. In ko enkrat to ugotovimo, smo že na pravi poti, da dobimo sanjsko službo.

Za nekatere »sanjsko« pomeni »dobro se imeti in nič delati«. In tisti, ki so tega mnenja,  bodo verjetno zelo hitro razočarani. Ustvarjeni smo zato, da delamo, da gradimo, se izobražujemo, učimo novih stvari. In ko vse to počnemo s srcem in dušo, takrat lahko občutimo maksimalno zadovoljstvo, popolnost in tudi nek globlji smisel. Delati je lepo. Pomembno pa je delati prave stvari, ki nam ne dajejo zgolj občutka da delamo nekaj zato, ker preprosto moramo, ampak da delamo stvari, ob katerih uživamo in ki bi nam lahko morda predstavljale tudi naš hobi.  Res je, tu in tam naletimo na kakšen sanjski zaposlitveni oglas, kjer naročniki ponujajo »ležerno« delo v eksotičnih letoviščih, s turkiznim morjem in kilometri peščenih plaž. A tovrstnih »srečnežev« je žal malo in prepričana sem, da bi marsikdo od nas po taki preizkušnji ugotovil, da to pa morda res ni nobena sanjska služba. Potovati, govoriti ves čas v tujem jeziku, spoznavati nove ljudi, ne biti doma, za marsikoga predstavlja napor oz stres. In nasprotno, tovrstnemu tipu človeka morda sanjsko službo predstavlja delo v umirjenem, urejenem poznanem okolju, kjer ni preveč poudarka na spoznavanju novih ljudi in uporabi tujih jezikov. Kjer lahko dnevno popije kavico z znanimi sodelavci, kjer točno ve, kaj lahko pričakuje od šefa,….

Da, našo sanjsko službo si lahko oz moramo ustvariti sami.

L.S.

Česa na razgovoru ne početi, če želite dobiti delo

Že neštetokrat zapisana in izrečena fraza, da predstavlja »iskanje dela” tudi samo po sebi zelo kompleksno in naporno delo, se še vedno ni dovolj globoko usidralo v razumevanja naših kandidatov.

Ko si določeno karierni izziv, ki se pojavi, neskončno močno želite, potem, dragi moji, je na vas, da naredite prav vse in še več, da to priložnost tudi dobite.

Kdaj bodočega delodajalca ne boste prepričali oz kaj absolutno ne početi:

– v kolikor na razgovoru ne boste pokazali pravega navdušenja in motivacije (gre za energijo, ki jo oddajate in skladnost med govorico telesa in izrečenimi besedami. Posledično pridemo do zaključka, da se na delovno mesto ne prijavite, v kolikor vas izziv ne zanima. Škoda je vašega časa in energije, kakor tudi delodajalčevega );
– v kolikor se predhodno ne boste resnično temeljito pozanimali o potencialnem bodočem delodajalcu (kaj počne, produkti/storitve, vodstvo, vrednote, vizija, organizacija, … Večino tovrstnih informacij lahko dobite na spletnih straneh podjetij oz na spletu);
– v kolikor ne boste znali ubesediti vaših največjih konkurenčnih prednosti/dodane vrednosti ( sem organiziran, delaven, samostojen in imam občutek za ljudi- tovrsten odgovor poda preko 90 odstotkov kandidatov in žal si s tem delodajalci ne morejo kaj dosti pomagati. Seveda ni enostavno odgovoriti na to vprašanje. Prav zato pa si je potrebno vzeti čas za razmislek in postopoma priti do ključnih ugotovitev. Le te nam bodo koristile v življenju nasploh, ne le na trenutnem razgovoru);
– v kolikor vas na koncu razgovora ne bo čisto nič zanimalo in boste ostali brez vprašanj- na primer o poziciji, željah, o podjetju, okolju,… ;
– ne lagati, preveč posploševati in pretiravati;
– …

L.S.

Kljub krizi na trgu primanjkuje dobrih kandidatov

»Nemogoče. Kaj si pa v Competu mislijo? Kaj pa oni vejo…«;… Prepričana sem, da se marsikomu od vas ob branju tega bloga že na začetku porajajo tovrstna vprašanja in misli. Pa vendarle mislimo resno in to trdimo na podlagi argumentov oz izkušenj iz prve roke.

Dejstvo je, da se vse več naročnikov/podjetij obrača na nas šele potem, ko sami niso bili uspešni pri iskanju kandidata za določeno delovno mesto. To pomeni, da so podjetja najprej nekaj mesecev sama iskala in opravila razgovore z vsemi potencialnimi kandidati. Na koncu, po razgovorih s kandidati, pa enostavno ugotovila, da med vsemi ni bilo primernega človeka. Da, na ta način v Competu dobimo skoraj ena tretjino naših naročil. In potem se sami soočamo z »iskanjem igle v senu«. V teh primerih z običajnimi oglasi in običajnim načinom iskanja nikoli ne dobimo najprimernejših kandidatov, temveč se poslužujemo neposrednega nagovarjanja kandidatov preko naše baze, različnih omrežij, kanalov, priporočil in v večini primerov šele ta korak prinese najboljše rezultate.

Vse bolj ugotavljamo, da so klasične oblike iskanja z objavljenimi oglasi vse manj produktivne. Na posamezno objavljeno prosto delovno mesto se prijavi ogromno ljudi ( od 50 do 1000/200 in več). Le malo pa je takih, ki se dejansko prijavljajo ciljno in ki na koncu ustrezajo razpisanim pogojem ter potrebam naročnika. Podjetje vselej z določenim namenom v oglasu izpostavi, kaj pričakuje od kandidatov na drugi strani (izkušnje, znanja, lastnosti, kompetence…). » Vem, da ne izpolnjujem razpisane pogoje, ampak kljub temu/vseeno…« Prav s tovrstnim stavkom mnogi od kandidatov začnejo besedilo v svoji prijavi in zelo verjetno, se na koncu, ob neizbranosti, sprašujejo, zakaj jih vendarle nihče noče povabiti na razgovor, …. Mislim, da je odgovor povsem jasen.

L.S.