Kaj je tisto, kar najbolj obvladate?

To je eno izmed pomembnih vprašanj, s katerim se slej ko prej soočite na zaposlitvenih razgovorih. Zakaj? Ob izbiri novih sodelavcev je logično, da želi delodajalec izvedeti, kaj bo z novim kandidatom pridobil in kakšna bo kandidatova ključna dodana vrednost za podjetje. In poleg osebnih lastnosti so pomembne tudi vaše strokovne kompetence.

Praksa potrjuje, da je večini kandidatov na to vprašanje izredno težko odgovoriti. Nekateri na to vprašanje sploh ne najdejo odgovorov ali pa so le ti bistveno preveč splošni. Morda ste res v svoji karieri opravljala med seboj zelo različna dela in delovne naloge. Ne glede na to pa ste v določenem času zagotovo »izpilili« določena področja dela, v katerih ste danes popolnoma suvereni. Izredno koristno in priporočljivo je, da znate vaše strokovne kompetence razložiti tudi s pomočjo konkretnih primerov iz prakse.

V čem ste torej res najboljši? Razmislite, premislite in skušajte poiskati odgovor na to vprašanje.

L.S.

Ali dovolj skrbite za svojo zaposljivost?

V zadnjih letih je veliko govora o »zaposljivosti« posameznika. Ali veste, kaj sploh pomeni ta izraz oz kako bi ga morali razumeti? Povedano preprosto gre za to, da se čim bolje znajdemo na današnjem trgu dela in da dodobra zmanjšamo/izničimo možnosti za našo potencialno brezposelnost. Res je, to ni tako enostavno in ohranjanje zaposljivosti za marsikoga predstavlja pravo umetnost.
Poglejmo, na kakšen način lahko še povečamo našo zaposljivost?
  • Permanentno učenje in pridobivanje novih znanj;
  • prilagajanje na spremembe okoli nas (bodisi na delu, doma ali v življenju nasploh );
  • širjenje in poglabljanje našega strokovnega znanja (branje razno raznih člankov, knjig, strokovne literature,…);
  • izboljšanje naših komunikacijskih veščin (bolj kot bomo osvojili veščine komuniciranja, bolj bomo produktivni in boljši bodo naši odnosi nasploh);
  • optimističen pogled in proaktiven pristop do stvari;
  • pripravljenost na prilagajanje na spremembe;
  • inovativnost in izvirnost na področja našega dela;
  • učinkovito timsko delo;
  • poskrbimo za našo osebno rast (izboljšajmo naše prednosti in čim bolj omilimo naše slabosti);
  • samozavesten pristop in nastop (delajmo tudi na našem osebnem PR);
  • bodimo radovedni (splošna razgledanost nam v življenju zelo koristi – najsi bodi, da gre za umetnost, kulturo, zgodovino, modo, kulinariko…; ni lepšega kot biti vsakomur suveren sogovornik, brez bojazni, da bo morda tema pogovora »prezahtevna«);
  • poskrbimo za permanentno mreženje (bodimo člani raznih društev, klubov, gradimo nove odnose in ohranjajmo obstoječe);
  • naučimo se dobro upravljati s časom;
  • bodimo pogumni, drzni, ob tem pa ne pozabimo na našo lastno integriteto;
  • naj nas nikoli nič preveč ne preseneti (za vsako stvar iščimo tudi druge možnosti oz imejmo pripravljen plan B);
  • živimo po načelu “vse se da, če se hoče”.

Tudi delodajalcem je v interesu, da imajo v svojih vrstah zaposlene z visoko stopnjo zaposljivosti. Kar poglejmo in preberimo si še enkrat zgornje alineje. Prav vsako od njih lahko apliciramo na delovno okolje in delovno mesto. Naše sposobnosti, znanja, pristopi in odnosi resnično lahko naredijo razliko. Nikoli ne gre samo za eno stvar, eno komponento, eno znanje ali eno lastnost. Toliko informacij in znanj kot svet pozna danes, ni bilo še nikoli v naši zgodovini. Ne glede na to pa današnji trg in družba od nas zahtevata bistveno več od zgolj formalnega znanja. Iščejo se posamezniki, ki se znajo hitro in učinkovito spopasti s spremembami ter prilagajati novo nastalim razmeram, okolju in odnosom.

L.S.

Zakaj najpogosteje odhajamo s podjetja?

Kaj menite, kateri so glavni razlogi, zaradi katerih želimo zaposleni zamenjati delodajalca in poiskati nov karierni izziv? Plača ni vedno na prvem mestu, to vam lahko povem že na samem začetku. Oz, bodimo konkretnejši, plača je na prvem mestu le takrat, ko zaposleni ne prejemamo t.i. »konkurenčnega plačila«, ki nekako velja na trgu ( naš slovenski trg dela je res tako majhen, da se slej ko prej vse izve).
Poglejmo si nekaj najpogostejših razlogov za odhod zaposlenih s podjetja:
  • delo oz delovno mesto ni to, kar smo na začetku pričakovali;
  • delovno mesto nam ne omogoča, da uporabljamo naše kompetence in znanja na dnevni bazi;
  • premalo možnosti osebnega in karierne rasti ter napredovanja;
  • slaba delovna klima;
  • pomanjkanje izzivov;
  • slabi odnosi s sodelavci;
  • slabi odnosi z nadrejenimi;
  • preobremenjenost in permanentno stresno delo, potreba po »work-life balance«;
  • pomanjkanje izzivov;
  • pomanjkanje priznavanja;
  • ni direktne povezave med našim vložkom (učinkovitostjo) in plačilom;
  • boljša ponudba;
  • izguba zaupanja v vodstvo podjetja;
  • slab ugled delodajalca, neprepoznavna BZ.

Zelo visoko na lestvici so večkrat tudi slabi odnosi z nadrejenimi ali s sodelavci. Vsi si želimo vodjo, ki bo znal z nami ne le upravljati, temveč učinkovito upravljati. V kolikor pa s strani s nadrejenega tega ni in ni niti zaupanja, podpore, motivacije, da o strokovnih kompetencah sploh ne govorimo…, potem zagotovo ne bomo dolgo zdržali na tem delavnem mestu. Tudi če je na splošno klima v podjetju dobra, nam prav nič ne pomaga, v kolikor naletimo na »nesposobnega« šefa. Enako velja za odnose s ožjimi sodelavci, s katerimi moramo iz dneva v dan sodelovati. Če so odnosi slabi, skrhani, bo hitro napočil trenutek, ko bomo preprosto odšli drugam.

Kaj pa pravite na »boljšo ponudbo«, kot na enega izmed najpogostejših razlogov? Mislim, da se je prav nihče ne brani. Kaj ni lepšega od tega, da nas nekdo drug bolj ceni, si nas bolj želi in bolj verjame v našo dodano vrednost za podjetje?

L.S.

»Toiletman«

Ali ste vedeli, da je 19. november svetovni dan stranišč? Prav zares. Tudi mene je novica presenetila oz. kar pozitivno presenetila.

Danes sem med vožnjo v avtomobilu slučajno naletela na zelo zanimiv radijski intervju z Jackom Simonom (z nadimkom »Toiletman«), ustanoviteljem World Toilet Organization (WTO) v letu 2001. Najprej sem pomislila, da narobe slišim oz da gre za kakšno »foro«, nato pa je sogovornik Simon začel tako strastno in doživeto pripovedovati o navedeni organizaciji, poslanstvu, o poklicih čistilcev stranišč,…, da sem pazljivo poskušala naprej, vse do konca pogovorne oddaje.

Simon živi in dela v Singapurju. Vsi vemo, da gre za izredno čisto deželo, kjer na tleh praktično ne najdeš nobenega papirčka ali cigaretnega ogorka. V tej državi se je vodstvo že nekaj časa nazaj odločilo, da želijo imeti čisto deželo in okoljsko informirane državljane, ki bodo imeli pozitiven odnos do sebe, okolice, družbe in življenja nasploh. Mnogo energije in truda so usmerili v usposabljanje, izobraževanje in informiranje državljanov, ob tem pa so za »kršitelje« sočasno uvedli tudi izredno visoke denarne kazni. Lahko bi dejali, da jim dobro uspeva. In uspeli so doseči, da se tudi turisti v tej deželi obnašajo temu primerno. Odvržen papir ali žvečilka na tleh te lahko v Singapurju stane kar znaten kos premoženja in posledično se v Singapurju tako državljani kot tujci vsi obnašajo bistveno bolj odgovorno in okolju prijazno.

Danes šteje organizacija WTO 235 članov iz 58 držav sveta. Njena vizija pa je doseči čiste, varne, dostopne, ekološko naravnane in trajnostne sanitarije za čim večje število ljudi. Deluje kot središče za izmenjavo znanja, javnega usposabljanja in razvoja pobud na področju sanitarne dejavnosti. Kot je poudaril Simon smo prebivalci bolj razvitih držav tudi na tem področju privilegirani-skoraj polovica prebivalcev našega planeta ne pozna in nima sanitarij.

In tako me ni presenetilo, da se je v tej čisti deželi pojavila in razvila tudi prva t.i. univerza za izobraževanje na področju sanitarij, kjer nudijo tečaje usposabljanja po eni strani za poklic čistilcev sanitarijev, po drugi strani za podjetja, ki razvijajo produkte/storitve iz navedene dejavnosti in po drugi strani za izobraževanje skupnosti iz manj razvitih ruralnih predelov na navedeno tematiko. Danes ima organizacija WTO 235 članov iz 58 držav sveta. Njena vizija pa je doseči čiste, varne, dostopne, ekološko naravnane in trajnostne sanitarije za čim večje število ljudi.

Noro, zanimivo, pohvalno in predvsem dokaz, da lahko prav iz vsake stvari naredimo zgodbo o uspehu.

Problemi ali izzivi-lahko se odločimo sami

Danes smo bili Competovci prisotni na čudovitem predavanju dr. Ichaka Adizesa (www.adizes.com). Predavanje je bilo sicer namenjeno podjetnikom, je pa dr. Adizes v svojem govoru povedal toliko modrih življenjskih misli, ki jih lahko dejansko apliciramo na vsak del našega življenja in vsakega posameznika. Poglejmo samo nekaj iztočnic, katerim smo bili danes priča.

Življenje je ena sama sprememba in sprememba je edina stalnica. Zelo logična in enostavna misel, kajne? Najprej se rodimo, nato sledijo različna obdobja odraščanja, zrelosti in na koncu pride trenutek, ko se moramo posloviti od tega sveta. Kot posameznikom nam je tako v tem življenju dano le omejeno število trenutkov. Kako jih bomo izkoristili in ali bomo živeli čim bolj polno, koristno, ustvarjalno,…, je odvisno samo od nas. In spremembe, ki jih neprestano doživljamo se nam manifestirajo kot problemi. Ko enkrat prebrodimo en problem, že se pojavijo novi in novi pa spet novi. Na nas delujejo kot neke vrste močni impulzi, ki zahtevajo določeno reakcijo, ni pa nujno, da do te reakcije tudi vedno pride. Ne vem ali ste vedeli, da sta kitajski pismenki za krizo in priložnost popolnoma enaki. Kaj to pomeni? Na probleme lahko gledamo kot na probleme, lahko pa jih spremenimo v izzive. Z vsako rešitvijo problema oz uspešnega spopada z izzivom pa seveda še ni konec. Ker se s časom nahajamo v novih obdobjih, se soočamo tudi z novimi in drugačnimi izzivi in tako gre cikel ves čas naprej.

Kaj se zgodi, če problemov ne rešujemo? Postanejo še večji in na koncu se znajdemo v zelo težki, če ne celo brezizhodni situaciji. V kolikor pa probleme uspešno rešujemo oz na njih gledamo kot izzive, gremo naprej, rastemo in se razvijamo. Tovrstni koraki nikoli niso enostavni in vselej v nas vzbujajo določen strah, kar pa je popolnoma normalen občutek. In kot je na današnjem predavanju poudaril Ichak Adizes »If things in time not become better, they will become worse.« Vsak trenutek, ko se znajdemo v neugodni situaciji, lahko odreagiramo tako ali drugače. Le naš pristop in naša odločitev pa bosta glavna dejavnika, od katerih bo odvisen končni rezultat- problem ali izziv.

L.S.

Pri iskanju prvega kariernega izziva vse prevečkrat ciljamo previsoko

Ste morda v iskanju prvega kariernega izziva in z diplomo/magisterijem v roki? Ali ste pripravljeni poprijeti za kakršnokoli delo? Ste pripravljeni začeti čisto spodaj in opravljati tudi slabše plačana dela? Ali pa trdno vztrajate pri odločitvi, da vam kot diplomantu oz magistru samo po sebi že takoj pripada stopnji izobrazbe primerno plačilo in relativno visoka pozicija?

Dejstvo je, da je prva služba le redko tudi tista idealna (bodimo še bolj življenjski- nikoli). Kar je seveda logično. Nihče ni začel na vrhu in vsak uspešen posameznik je šel v svoji karieri skozi različna obdobja. Prvo obdobje je tisto, ko se prvič soočaš z delom in delovnim okoljem kot takim. Prvič vzpostavljaš in gradiš odnose s sodelavci, dinamiko dela, načinom dela, skratka spoznavaš vse pluse in minuse. Prvič morda tudi ugotoviš, da je tisto, kar si 4 ali 6 let poslušal v določeni izobraževalni ustanovi, le deloma uporabno v praksi… Ali veste, da je v mnogih mednarodnih korporacijah običajna praksa, da tudi visoko izobraženi kadri pričnejo z delom čisto spodaj. Potem seveda, v kolikor se izkaže, da so dobri in prodorni, zelo hitro napredujejo in z leti mnogi zasedejo tudi sama vodstvena mesta. Osebno ne poznam nikogar, ki bi takoj po šolanju dobil svoj »dream job«. In tudi moja izkušnja je enaka.

Prav je, da smo ambiciozni in da imamo v življenju visoka pričakovanja. Toda, vse ob svojem času. V nasprotnem primeru bomo že na začetku po nepotrebnem razočarani.

L.S.

Samo dobre zgodbe štejejo

Kot iskalci novega dela, službe ali novega kariernega izziva smo ves čas vpeti v vse bolj konkurenčno okolje, kjer ostaja povprečnost kot neopažena temna senca ali sivina in ki (bodimo realni) le redko koga zanima. Če želimo stopiti ven iz te sivine, moramo biti iznajdljivi, drzni, pogumni, samozavestni, vztrajni in imeti zelo trdno voljo. Vsak od nas je svoja zgodba in kot taki smo v ožjem in širšem okolju tudi sprejeti. In nič drugače ni na področju kariere ter iskanja službe.

Na spremembe se moramo odzivati; še bolje je, da smo nanje dobro pripravljeni, idealno pa bi bilo, da jih znamo tudi sami ustvarjati.

Dragi kandidati, vsi pravijo, da danes res ni enostavno dobiti novega dela. In večina nas se je na te spremembe tudi temu primerno pasivno odzvala. V smislu, da zdaj ni čas za menjavo službe ali da ni primeren trenutek za iskanje novega dela oz vsaj ne na način, da bi v to vložili nek večji dodatni napor. Če ste med tistimi, ki so več mesece ali več kot leto/dve brez dela; če imate za seboj preko 20, 30 ali 40 neuspešnih zaposlitvenih razgovorov; če se samo pasivno prijavljate na razpisana delovna mesta, ob tem pa ste še vedno doma; potem je zagotovo nekje nekaj narobe, predvsem pa čas za spremembe.

Zaposlitveni razgovor je enkratna priložnost, da predstavite sebe in svojo zgodbo

Ali veste, da mnogo posameznikov na razgovoru na posamezna (za nas zelo pomembna vprašanja) enostavno ne more, ne zna, ne zmore oz. si ne upa odgovoriti? Na primer, na vprašanja, kot so:

– zakaj menite, da ste za podjetje prav vi najboljša izbira?
– katere so vaše ključne prednosti?
– kje se vidite čez 5 let?

Ne, to žal ni tista prava zgodba, s katero bi koga prepričali in prodali zgodbo potencialnemu novemu delodajalcu. Če se že odločite, da poskusite nekaj novega, kar zaposlitveni razgovor zagotovo je, potem je vredno in smotrno v to vložiti kar precej energije, truda in seveda časa. Dobra priprava marsikdaj dela čudeže. Vaš izgled, podoba kot celota, govorica telesa, obrazna mimika, telesna drža, obleka, intonacija, način govora; da ne govorimo o energiji, ki jo oddajate… Vse to, skupaj z odlično vsebino, bo zagotovo pustilo dober vtis. Morda o tem enostavno niste nikoli niti razmišljali ali pa se tega preprosto sploh ne zavedate. Poskusite, naredite »poskusni« zaposlitveni intervju z vašimi prijatelji ali sorodniku. Če boste njih iskreno prepričali ( naj vam povedo samo resnico), potem ste na pravi poti.

L.S.

Kaj pomeni ime »Competo«?

To je vprašanje, katerega ste nam v zadnjih tednih kar številni zastavili. Prav zato bi želela na kratko pojasniti, kako smo izbrali ime naše agencije in zakaj smo se na koncu odločili prav za besedo »competo«. Ko to besedo slišiš prvič, ti zagotovo ne pove prav dosti (po resnici povedano, skoraj ničesar:)). Prva asociacija, ki ti ob tej besedi takoj pade na misel, je morda angleška beseda »to compete«, ki ima dejansko enak izvor(latinsko besedo »competere« – ustrezati).

Izbira mena vsekakor ni bila enostavna zadeva. Pri izbiri imena lahko razmišljaš o vseh možnih kombinacijah s črkami, zlogi, sopomenkami, asociacijami, raznimi liki, zgodovinskimi imeni, …  Vse skozi pa se nam je v mislih porajalo eno in isto vprašanje oz želja – da bi izbrano ime vendarle že samo po sebi imelo nek globlji smisel, seveda vezan na našo dejavnost, na tisto, kar dejansko počnemo. Tovrstna logika pri izbiri imena podjetja sploh ni nujna. Mnoga podjetja, tudi velike korporacije, imajo morda popolnoma »navadna« imena, ki v sebi ne skrivajo ničesar globljega (včasih gre za ime ustanovitelja, ali priimki dveh/treh oseb, s katerih nastane novo podjetje, razne kratice…).

Pri nas pa smo na koncu prišli do odločitve, da ne bomo izbrali le nekega »navadnega« imena, temveč ime, ki bo poosebljalo bistvo našega dela oz naše dejavnosti.  “Competo” pomeni biti najbolj primeren, najbolj ustrezen in resnično predstavljati »perfect fit« za nekoga. Prevedeno v naš jezik (torej tistih, ki se ukvarjamo z iskanjem in selekcijo kadrov), to pomeni, da za podjetje iščemo in izbiramo najbolj ustrezne kandidate, ki bodo dejansko, prav z vseh vidikov, ustrezali željam in potrebam določenega podjetja. In seveda velja tudi obratno, kandidatom želimo pomagati, da pridejo do tistega delovnega mesta, delovnega okolja in delovnega tima, kjer bodo lahko maksimalno uspešni in zadovoljni. Že vem,  morda ste ob tem pomislili, da so to le floskule in iluzije, saj je naš realni trg dela drugačen in tem načelom pogosto ne sledi. Morda imate deloma prav, deloma pa tudi ne. Korak za korakom, vsaka nova zaposlitev, vsako novo delovno mesto v navedeni smeri, bo sčasoma naredilo razliko in prineslo spremembe, predvsem pa vzajemne uspehe. Let“s do it!

L.S.

Zakaj COMPETO ni samo še ena izmed agencij?

Zadnje čase čedalje večkrat slišim, da agencije svojega dela ne opravljamo dovolj dobro. Da, če že, glede na vse razgovore, sicer najdemo ustreznega človeka, se pa potem naknadno izkaže, da oseba ni prava. Vsi smo verjetno že slišali, ko nekdo reče, da se »ta pa res ne ujame« v ekipo in podobno.

Prav. Verjamem, da je lahko kritika tudi na mestu. Pa vendar se da z ustreznimi orodji tudi tovrstne »napake« preprečiti. Sam verjamem, da agencije svoje osnovno poslanstvo opravljamo zadovoljivo. Zadovoljivo v tistem delu, kar znamo, smo v stanju narediti oziroma ponuditi na trgu.

Vsaka agencija je prepričana, da »tehničen« prevzem posla oziroma prevzem naročila izvede korektno ter da ima solidne tehnične vhodne podatke, na podlagi katerih lahko prične z iskanjem ustreznega kandidata za zasedbo določenega delovnega mesta. Problemi se pojavijo druge. Ni težav v specifikaciji delovnega mesta in nalog, ki jih bo nova oseba opravljala; kakor tudi ni težav v sami specifikaciji želene osebe ter njenih želenih splošnih in specifičnih kompetencah. Problemi se pojavijo, ker nas je malo takšnih, ki vemo, da je poleg tehnične specifikacije potrebna tudi socialna specifikacija delovnega okolja. Govorim o analizi mikro okolja. Kam oseba prihaja, s kom bo oseba delala, kdo so nadrejeni in kdo so podrejeni. Poudarjam, da govorim o socialni specifikaciji, torej me v tem trenutku resnično zanima KDO so ti ljudje in ne s katerim imenom, priimkom, izobrazbenimi nazivi oziroma delovnimi izkušnjami se le ti predstavljajo.

In COMPETO to zna. Res v uvodni fazi projekta porabimo nekoliko več časa, kot morda kdo drug. Res od strank zahtevamo več angažmaja. Pa vendar vsi vemo, da se »brez muje še čevelj ne obuje.« Malo več začetnega vložka in manj glavobola kasneje.

Matic Vošnjak

Prisluhnili smo »Idejam, ki jih je vredno širiti«

V nedeljo, 24. oktobra 2010, smo se tudi Competovci udeležili posebnega dogodka, ki ga je organiziral TEDxLjubljana. Ozračje v nabito polni dvorani je bilo ta dan prepojeno s prav posebno pozitivno energijo. Na odru se je v 6ih urah vrstilo kar 18 različnih govorcev. Vsak od njih pa je imel na voljo le 15 min časa za svoj govor.

Sprva, ko vidiš skupni seznam vseh osemnajstih, med seboj tako zelo različnih si govorcev, ne veš pravzaprav, kaj bi si mislil in kaj lahko pričakuješ. Včerajšnja izkušnja pa je bila nepozabna. Slišati 18 različnih mnenj, 18 različnih pogledov na svet, 18 različnih pristopov te hočeš-nočeš ne pusti ravnodušnega. Četudi ti kakšno od področij ni ravno najbližje, te pritegne govorec kot tak. Prisluhniti nečemu novemu in drugačnemu nas v vsakem primeru bogati. Pri vseh govorcih pa lahko vendarle opazimo nekaj skupnega – tisto strast, v očeh, ki si jo začutil, ko so govorili o svojem karieri, delu in življenju.

Ste kdaj pomislili, da nekomu raziskovanje voda ali krasa predstavlja največji karierni izziv?

Ali veste, da obstaja tudi eksperimentalni ekonomist?

Kaj je to luksuzna preproščina?

Ste vedeli, da so tudi mladi slovenski »start-upi« prisotni v Silicijevi dolini?

In ali poznate zanimivo slovensko Društvo za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi?

Kaj je to »kulptimizem«?

To so samo nekatere od tematik, ki smo jim na dogodku prisluhnili. Kar se mi zdi pomembno je, da je med nami toliko zanimivih, drugačnih ljudi, od katerih se lahko ogromno naučimo in ki nam lahko služijo kot dodaten navdih, motivacija ter spodbuda. Med nami so čudoviti motivatorji, ljudje s pozitivnimi pogledi, s posebnimi zgodbami, z inovativnimi pristopi, z bogatimi izkušnjami doma in v tujini. Včasih nam manjka samo kakšen droben navdih in dokaz, da je vse možno in dosegljivo. Imeti pa moramo odprte oči in razprte roke, da prepoznamo priložnosti, ki nam jih življenje na naši poti ponuja. In kot je poudaril eden izmed govorcem, čas je, da tudi Slovenci v uspešnih in sposobnih ljudeh najdemo svoje vzornike, ne pa, da nanje gledamo kot na sovražnike in »povzpetnike«. Čas je, da ljudem privoščimo uspeh.

L.S.