Od Moravč do Ljubljane že predaleč

/0 Comments/in , /by
Veliko je govora o nemobilnosti Slovencev, o tem, da se neradi selimo in vozimo v bolj oddaljene kraje. Žal ugotavljamo, da je stanje na tem področju, kljub brezposelnosti in težkim razmeram na trgu, še vedno kritično.
Uporabila bom prav ta izraz, saj me resnično čudi in preseneča, da posameznik, ki je brez dela, ni pripravljen sprejeti službe v kraju, ki je več kot 20 km oddaljen od njegovega doma. Res je, da ne moremo vse metati v isti koš, a kar precej kandidatov žal tako razmišlja in zavrne razgovor za službo prav oz izključno zaradi tega razloga – ker mu je delovno mesto pač predaleč. Razumela bi lahko, da nekdo ni pripravljen dnevno preživeti 2 uri na vožnji, ampak ko govorimo o zgolj 20 ali 30 km pa me resnično čudi. Smo res tako razvajeni ali nam je enostavno še vedno dovolj lepo, da se ne rabimo nikamor premaknili? Prav nič me ne bi čudilo, da ta isti posameznik ves čas hkrati kritizira trg dela in jamra, kako ne more dobiti dela. Ob tem pa zagotovo nima toliko samokritike, da bi se zazrl vase in razmislil, zakaj se prav njemu to dogaja. Dokler ne bomo sami pri sebi razčistili teh osnovnih stvari in si odgovorili na vprašanje, koliko smo se dejansko pripravljeni žrtvovati, da bi dobili delo, nam prav nihče ne bo pomagal.
L.S.

Koliko smo Slovenci pripravljeni na delo v tujino?

/0 Comments/in /by
V 2011 še vedno premalo. Slovenci smo izredno nemobilen narod. Dejali bi lahko celo, da smo eden najmanj mobilnih narodov znotraj EU.

Pogostokrat nam že vožnja v le malo bolj oddaljene kraje znotraj Slovenije predstavlja težavo (ne bi se vozili več kot 20 ali 30 min) in tudi razlog, da kakšen karierni izziv, ki se ponuja, ne sprejmemo. Enostavno nam je »preveč lepo« v domačem okrilju, ne želimo se dnevno voziti na delo več kot eno uro, ne želimo se seliti, kaj šele oditi v tujino. Morda smo tudi kot narod izredno navezani na domače okolje, sorodnike, družino in prijatelje,… To je danes naše povprečje.

Res pa je, da smo v zadnjih letih zaznali določene premike tudi v tej smeri. Med našimi kandidati so tudi taki, ki bi karierni izziv v tujini sprejeli oz si ga načeloma želijo in tudi izpostavijo. Gre predvsem za mlajšo generacijo, pretežno moško, brez družine, z višjo ali visoko izobrazbo, ki je željna nadaljevati karierno pot tudi znotraj meja naše dežele. Med njimi prevladujejo tisti, ki že imajo izkušnje z delom v tujini in ki jim tuji trgi ne predstavljajo neznanke. V tujino jih vleče želja po gradnji kariere, uspehih, novih izzivih, pridobivanju globalnih znanj in izkušenj ter nenazadnje tudi dobra in privlačna ponudba. Žensk med njimi tako rekoč ni. Vezani moški z družino pa so v večini primerov pripravljeni le na delo, ki bi zajemalo občasna pot v tujino (idealno v dežele ex YU). Povzamem lahko, da so razlogi osebne narave tisti, ki pogostokrat prevladajo. Sama plača nikoli ne predstavlja glavni motivator in odločujoči dejavnik. Avstrija, Nemčija, Italija, Francija, Švica, ZDA in Velika Britanija so države, kjer je bilo zaenkrat odhodov največ. Načeloma odhaja visoko izobražen kader, ki išče nove priložnosti v tujini. Pri slovenski mobilnosti ne gre toliko za poklicno mobilnost, temveč za mobilnost osebe. Ne moremo govoriti o odlivu določenega poklica, temveč imamo odliv oseb, s podobnim osebnim profilom.

L.S.

Do kdaj se prijaviti na oglase na naši www.competo.jobs

/0 Comments/in /by
V preteklih dneh smo prejeli kar nekaj vprašanj, ki so se nanašali na tovrstno vsebino. Vprašanje je bilo: ali se lahko prijavite na vse oglase na naši spletni strani, četudi je formalni rok prijave že potekel?

Odgovor je »da«. Dejstvo je, da imamo na spletni strani objavljene oglase, katerih delovno mesto še ni zapolnjeno oziroma postopek selekcije še vedno traja. Žal se v nekaterih primerih iskanje in selekcija za posamezno delovno mesto zavlečejo tudi po nekaj mesecev. Razlogov za to je lahko več: naročnik počasi in previdno izbira, kandidati se udeležijo tudi po 5 ali 6 krogov razgovorov kar traja več tednov, kandidati finalisti si lahko vmes premislijo in odstopijo od prijave,…Šele ko naročnik izbere kandidata, slednji pa to tudi formalno ubesedi, umaknemo oglas in postopek se zaključi.

V kolikor vas torej katero od razpisanih delovnih mest na naši spletni strani zanima, rok prijave pa je že potekel, vas vseeno vabimo, da nam posredujete vašo prijavo.

Še naprej vas vabimo, da nam pridno zastavljate zanimiva vprašanja, na katera bomo skušali v najkrajšem možnem času odgovoriti.

Lep sončen dan vsem!

L.S.

Iskanje službe – se res vedno angažiramo na polno?

/0 Comments/in , /by
Nekaj dni nazaj sem uživala na kratkem, a prijetnem kosilu s prijateljico/znanko. Pogovor je med drugim nanesel na njen prvi karierni izziv, prvo zaposlitev. »Je bilo težko?«, sem vprašala. »Ne, sploh ne. Morda bi kdo rekel, da sem imela pač srečo, a šlo je za vse kaj drugega, kot za srečo…«, je odvrnila in nadaljevala.

»Poglej, tri leta nazaj je podjetje, kjer še danes delam, objavilo nagradni natečaj, s katerim so mladim diplomantom, absolventom, ponujali priložnost, da prejmejo enoletno pripravništvo v podjetju. Vse kar smo morali narediti, je bila priprava projekta, sicer kompleksne projektne naloge, s katero smo morali žirijo (predstavnike podjetja) prepričati, da smo pravi kader, ki ga iščejo. Projekt je zajemal tako idejno zasnovo, analizo trga in dejavnosti, spletnih socialnih omrežij, blagovne znamke delodajalca, trženjske strategije kot tudi samega plana izvedbe. Poleg naloge v pisni obliki pa smo na koncu celoten projekt pred komisijo še osebno predstavili in odgovarjali na njihova vprašanja. Na začetku se nas je na projekt prijavilo nekaj čez 40 absolventov. Imeli smo dober mesec časa (vse je potekalo v času poletnih počitnic), da projekt pripravimo in ga predstavimo. Verjela ali ne, nalogo je na koncu oddalo le 5 posameznikov, ostalih 35 pa enostavno ne. Po eni strani mi je to bilo OK, saj se je zmanjšala konkurenca…, po drugi strani pa sem bila začudena in presenečena, da se moji kolegi niso angažirali in se preizkusili.«

Prav zanimivo bi bilo poznati razloge za tak odnos in neangažiranost ostalih 35ih prijavljenih. Ali so raje uživali v poletnih počitnicah in se predajali brezdelju? Jim služba ni predstavljala tako velikega izziva? So preračunali, da je bolje, če še kakšno leto delajo le občasno? So bili preleni, da bi nalogo naredili? … Res, da je to le ena od zgodb, a tudi marsikatere druge izkušnje potrjujejo, da vse prevečkrat ne vidimo, ne opazimo ali namenoma celo prezremo priložnosti, ki se nam odpirajo/ ponujajo. Brez obilo truda in angažiranja pač ne gre. V življenju se moramo za vsako stvar maksimalno zavzeti in potruditi. Nekaj kar tako na pol enostavno ni dovolj in ne prinaša pravih sprememb. Saj veste- 10 odstotkov je talent, vse ostalo pa trdo delo.

L.S.

Prenos dobrih praks in najboljši slovenski delodajalci

/0 Comments/in /by
V četrtek 17. marca 2011 se je zaključil letošnji projekt Zlate niti, kjer so proglasili vseh 21 finalistov in tudi zmagovalce izbora za preteklo leto. Finalist med velikimi podjetji je na odru stal že tretje leto zapored, drugi finalist (med malimi podjetji) že drugič zapored, tretji finalist med srednje velikimi podjetji pa je bil novinec.

Čudovito vzdušje, pozitivna energija in naboj, lepe novice in nasmejani topli obrazi so vsekakor zaznamovali četrtkov večer. Ob obilici negativnih novic, ki nas dnevno obdajajo, so tovrstni izbori prava paša za dušo, oči in ušesa. V našem prostoru ni vse tako slabo, kot izgleda in predvsem tako, kot se piše, komentira ali govori. Večkrat slišana in zapisana misel »zaposleni so največji kapital podjetja«, se vse bolj udejanja pri mnogih podjetjih v našem prostoru. In kar je še pomembnejše, zavedanje vrednosti človeškega kapitala in upravljanja z njim, vse bolj dobiva svoje pravo mesto tudi pri vrhnjem managementu. Le na ta način, s tem, ko bo kadrovska funkcija v podjetju dobila tudi svoj strateški pomen, lahko vsi pričakujemo lepšo in perspektivnejšo sliko.

Glede na to, da smo še vedno priča težjim razmeram na trgu in bistveno manjšemu obsegu zaposlovanja, izmenjava tovrstnih dobrih praks predstavlja odlično spodbudo tudi za ostala podjetja v našem prostoru.

L.S.

Kako smo vsi skupaj »štartali« v 2011?

/0 Comments/in /by
Šele danes zjutraj sem se zavedla, da je bil zadnji Competov blog napisan pravzaprav pred enim mesecem in pol, še v letu 2010. Grozno… To vsekakor zahteva opravičilo, ki vam ga tudi izrekam.
Razlog za »neaktivnost« na področju bloganja pa tiči zgolj in samo v obilici dela (nad čimer se seveda prav nič ne pritožujemo), v katerega smo v zadnjih 2 mesecih praktično zakopani. Kot veste zaenkrat ekipo Competovcem tvorimo trije zaposleni, sodelujemo pa še s štirimi zunanjimi sodelavci ter 3 zunanjimi coachi.

Na trgu dela torej se dogaja, podjetja se prebujajo in v svojih vrstah potrebujejo nove sodelavce, kar je vsekakor dobra novica tudi za mnoge od vas. Žal pa se ta premik še ne dogaja na vseh področjih. To pa vsekakor ni razlog, da bi obupali in vrgli puško v koruzo. Učili so me, da se vztrajnost splača in poplača. In na lastnih izkušnjah lahko potrdim, da je temu res tako. Vse pride ob pravem času. Kar pa se odvija vmes in morda ni najbolj prijetno/razburljivo/zanimivo, nas prav tako dela močnejše in opremi z novo

In kaj se/se bo v letošnjem letu dogajalo na trgu dela? Po katerih profilih je največ povpraševanja?

Med najbolj iskanimi so (in bodo zagotovo tudi tekom leta) predvsem ljudje iz prodaje in trženja, iz financ in računovodstva, razni strokovni/tehnični kadri, iskani pa so tudi vrhunski vodstveni kadri, ki jih na trgu vselej primanjkuje. Če pogledamo bolj konkretno, se iščejo predvsem ( govorimo seveda le o kadrih s področja top in middle managementa):

– Vodje projektov
– Vodje področij
– Direktorji/vodje poslovnih enot
– Skrbniki ključnih kupcev
– Vodje /Direktorji trženja
– Vodje nabave
– Vodje razvoja

 

Toliko za prvi blog v 2011. Se slišimo in beremo kmalu…

L.S.

Zaposlitvena agencija in provizija s strani kandidatov- kako je s tem?

/0 Comments/in /by
Dragi kandidati, ker smo z vaše strani prejeli kar nekaj vprašanj, vezanih na to ali nam morate kot kandidati ob vpisu v našo bazo oz za razgovor kaj plačati, smo se odločili, da vam na kratko razložimo dejstva in naš način dela.

Competo je zaposlitvena agencija, usmerjen predvsem v iskanje in selekcijo visokega in strokovnega kadra. Kaj konkretno to pomeni v praksi? Podjetja (naročniki) se, ko imajo potrebo po novem sodelavcu, obrnejo na nas in najamejo našo storitev (seveda jo tudi plačajo), da jim pomagamo poiskati ter izbrati za določeno delovno mesto najbolj primernega kandidata. To je naše delo in od tega živimo –  zgolj od plačil, ki jih dobimo s strani naročnika/podjetja (povedano bolj po domače: tako, kot podjetja plačujejo drugim podjetjem za na primer IT storitve, računovodske storitve,…, tako nekateri najamejo in plačajo nas – strokovnjake za iskanje in selekcijo kadrov). Nato v agenciji pričnemo z akcijo: analizo mikrodelovnega okolja, delovnega mesta, objavimo oglas in povabimo vse kandidate, ki ustrezajo opisu razpisanega delovnega mesta, da nam pošljejo svoj življenjepis. Po drugi strani pa preverimo tudi kandidate v naši lastni Competo bazi ( v katero se lahko prijavite preko www.competo.si, rubrika za kandidate/ vpis v bazo) in med njimi prav tako izberemo tiste najbolj ustrezne (v kolikor so seveda na voljo…). Vse prijave natančno pregledamo in med vsemi izberemo tiste »najbolj ustrezne, glede na želje in potrebe naročnika« ter kandidate povabimo na razgovor. Po teh razgovorih (morda sledi še drugi ali tretji krog razgovorov) mi izberemo nekaj “finalistov” (cca. 3 do 5) kandidatov, ki najbolj ustrezajo željam naročnika in te kandidate nato napotimo direktno na razgovor k naročniku. Naročnik pa se na koncu vedno odloči sam, koga bo sam zaposlil oz izbral. Kot vidite, kandidati ne Competu in ne podjetjem nikoli, v nobenem primeru ničesar ne plačajo.

V kolikor torej želite, vljudno vabljeni, da se vpišete v našo bazo kandidatov ter nam posredujete vaš življenjepis. Vabimo vas tudi, da redno spremljate vsa razpisana delovna mesta na naši spletni strani in če bo katero od njih pritegnilo vašo pozornost, nam seveda sporočite. Lahko pa se dogovorimo z vami tudi za krajši informativni razgovor v naših prostorih ( spodaj je fotografija, ki prikazuje čudoviti razgled iz našega poslovnega prostora; le ne vem, zakaj so se ob objavi pojavile na fotografiji vodoravne bele črte… ).

Na koncu bi želela samo poudariti, da v Competu ne moremo vsakemu od vas mi sami aktivno (namesto vas) poiskati delo oziroma najti nov karierni izziv. To ni naše delo oz “od tega res ne bi mogli živeti…”. Lahko pa vam pri tem pomagamo, vas spodbujamo k proaktivnosti ter usmerjamo. Imamo neposredno pot do delodajalcev in s tem bistveno večji pregled nad ponudbami na trgu dela.  Ko pa dobimo za vas primerno naročilo s strani podjetij, vas vselej povabimo v sam proces selekcije ter na ta način ponudimo priložnost za morda nov karierni izziv.  Upam, da sem bila razumljiva:)

Lep snežen konec tedna vsem,

L.S.

Kaj je tisto, kar najbolj obvladate?

/0 Comments/in , /by
To je eno izmed pomembnih vprašanj, s katerim se slej ko prej soočite na zaposlitvenih razgovorih. Zakaj? Ob izbiri novih sodelavcev je logično, da želi delodajalec izvedeti, kaj bo z novim kandidatom pridobil in kakšna bo kandidatova ključna dodana vrednost za podjetje. In poleg osebnih lastnosti so pomembne tudi vaše strokovne kompetence.

Praksa potrjuje, da je večini kandidatov na to vprašanje izredno težko odgovoriti. Nekateri na to vprašanje sploh ne najdejo odgovorov ali pa so le ti bistveno preveč splošni. Morda ste res v svoji karieri opravljala med seboj zelo različna dela in delovne naloge. Ne glede na to pa ste v določenem času zagotovo »izpilili« določena področja dela, v katerih ste danes popolnoma suvereni. Izredno koristno in priporočljivo je, da znate vaše strokovne kompetence razložiti tudi s pomočjo konkretnih primerov iz prakse.

V čem ste torej res najboljši? Razmislite, premislite in skušajte poiskati odgovor na to vprašanje.

L.S.

Ali dovolj skrbite za svojo zaposljivost?

/0 Comments/in , /by
V zadnjih letih je veliko govora o »zaposljivosti« posameznika. Ali veste, kaj sploh pomeni ta izraz oz kako bi ga morali razumeti? Povedano preprosto gre za to, da se čim bolje znajdemo na današnjem trgu dela in da dodobra zmanjšamo/izničimo možnosti za našo potencialno brezposelnost. Res je, to ni tako enostavno in ohranjanje zaposljivosti za marsikoga predstavlja pravo umetnost.
Poglejmo, na kakšen način lahko še povečamo našo zaposljivost?
  • Permanentno učenje in pridobivanje novih znanj;
  • prilagajanje na spremembe okoli nas (bodisi na delu, doma ali v življenju nasploh );
  • širjenje in poglabljanje našega strokovnega znanja (branje razno raznih člankov, knjig, strokovne literature,…);
  • izboljšanje naših komunikacijskih veščin (bolj kot bomo osvojili veščine komuniciranja, bolj bomo produktivni in boljši bodo naši odnosi nasploh);
  • optimističen pogled in proaktiven pristop do stvari;
  • pripravljenost na prilagajanje na spremembe;
  • inovativnost in izvirnost na področja našega dela;
  • učinkovito timsko delo;
  • poskrbimo za našo osebno rast (izboljšajmo naše prednosti in čim bolj omilimo naše slabosti);
  • samozavesten pristop in nastop (delajmo tudi na našem osebnem PR);
  • bodimo radovedni (splošna razgledanost nam v življenju zelo koristi – najsi bodi, da gre za umetnost, kulturo, zgodovino, modo, kulinariko…; ni lepšega kot biti vsakomur suveren sogovornik, brez bojazni, da bo morda tema pogovora »prezahtevna«);
  • poskrbimo za permanentno mreženje (bodimo člani raznih društev, klubov, gradimo nove odnose in ohranjajmo obstoječe);
  • naučimo se dobro upravljati s časom;
  • bodimo pogumni, drzni, ob tem pa ne pozabimo na našo lastno integriteto;
  • naj nas nikoli nič preveč ne preseneti (za vsako stvar iščimo tudi druge možnosti oz imejmo pripravljen plan B);
  • živimo po načelu “vse se da, če se hoče”.

Tudi delodajalcem je v interesu, da imajo v svojih vrstah zaposlene z visoko stopnjo zaposljivosti. Kar poglejmo in preberimo si še enkrat zgornje alineje. Prav vsako od njih lahko apliciramo na delovno okolje in delovno mesto. Naše sposobnosti, znanja, pristopi in odnosi resnično lahko naredijo razliko. Nikoli ne gre samo za eno stvar, eno komponento, eno znanje ali eno lastnost. Toliko informacij in znanj kot svet pozna danes, ni bilo še nikoli v naši zgodovini. Ne glede na to pa današnji trg in družba od nas zahtevata bistveno več od zgolj formalnega znanja. Iščejo se posamezniki, ki se znajo hitro in učinkovito spopasti s spremembami ter prilagajati novo nastalim razmeram, okolju in odnosom.

L.S.

Zakaj najpogosteje odhajamo s podjetja?

/0 Comments/in , /by
Kaj menite, kateri so glavni razlogi, zaradi katerih želimo zaposleni zamenjati delodajalca in poiskati nov karierni izziv? Plača ni vedno na prvem mestu, to vam lahko povem že na samem začetku. Oz, bodimo konkretnejši, plača je na prvem mestu le takrat, ko zaposleni ne prejemamo t.i. »konkurenčnega plačila«, ki nekako velja na trgu ( naš slovenski trg dela je res tako majhen, da se slej ko prej vse izve).
Poglejmo si nekaj najpogostejših razlogov za odhod zaposlenih s podjetja:
  • delo oz delovno mesto ni to, kar smo na začetku pričakovali;
  • delovno mesto nam ne omogoča, da uporabljamo naše kompetence in znanja na dnevni bazi;
  • premalo možnosti osebnega in karierne rasti ter napredovanja;
  • slaba delovna klima;
  • pomanjkanje izzivov;
  • slabi odnosi s sodelavci;
  • slabi odnosi z nadrejenimi;
  • preobremenjenost in permanentno stresno delo, potreba po »work-life balance«;
  • pomanjkanje izzivov;
  • pomanjkanje priznavanja;
  • ni direktne povezave med našim vložkom (učinkovitostjo) in plačilom;
  • boljša ponudba;
  • izguba zaupanja v vodstvo podjetja;
  • slab ugled delodajalca, neprepoznavna BZ.

Zelo visoko na lestvici so večkrat tudi slabi odnosi z nadrejenimi ali s sodelavci. Vsi si želimo vodjo, ki bo znal z nami ne le upravljati, temveč učinkovito upravljati. V kolikor pa s strani s nadrejenega tega ni in ni niti zaupanja, podpore, motivacije, da o strokovnih kompetencah sploh ne govorimo…, potem zagotovo ne bomo dolgo zdržali na tem delavnem mestu. Tudi če je na splošno klima v podjetju dobra, nam prav nič ne pomaga, v kolikor naletimo na »nesposobnega« šefa. Enako velja za odnose s ožjimi sodelavci, s katerimi moramo iz dneva v dan sodelovati. Če so odnosi slabi, skrhani, bo hitro napočil trenutek, ko bomo preprosto odšli drugam.

Kaj pa pravite na »boljšo ponudbo«, kot na enega izmed najpogostejših razlogov? Mislim, da se je prav nihče ne brani. Kaj ni lepšega od tega, da nas nekdo drug bolj ceni, si nas bolj želi in bolj verjame v našo dodano vrednost za podjetje?

L.S.