Kako naj vem ali je tudi podjetništvo zame prava pot?

/0 Comments/in /by
Dejstvo je, da so nekateri ustvarjeni za delo v sistemih, organiziranih družbah in da potrebujejo nad seboj zelo jasna navodila, smernice ter, da se brez tega čutijo izgubljeni. Po drugi strani pa je dejstvo tudi, da smo spet drugi bolj »rojeni« za podjetniško pot, kjer je samo od naše lastne energije, znanja, angažiranosti in pro-aktivnosti odvisno, kako se bo naša zgodba nadaljevala. Predvsem mladi, ki se podajajo v novo življenjsko obdobje, na karierno pot, pogostokrat ne vedo ali bi se podali v podjetniške vode oz ne izberejo dovolj poguma, da bi odšli na svoje in udejanjili idejo, ki jo imajo v mislih.

Kako naj torej zagotovo vemo ali je podjetništvo prava izbira? Kot običajno, niti tu kaj nimamo preproste formule. Že to, da pričnemo razmišljamo tudi o tem koraku in da imamo neko svojo »idejo, projekta ali zamisel«, je zagotovo znak, da smo bolj podjetne narave. Če smo že ponaravi bolj proaktivni, vztrajni, zelo delavni, samoiniciativni in odgovorni, potem so to kompetence, ki prav tako govorijo v prid podjetništvu. Pogum in drznost sta prav tako kompetenci, ki ju mora podjetnik imeti. Upati si iti na svoje, upati se razmišljati drugače in udejanjiti sanje, ki se zdijo še tako neuresničjive.

Moj nasvet bi bil- če o tem razmišljate, poskusite in podajte se v podjetniške vode! Škoda bi bilo ne unovčiti te mlade zagnanosti, veselja do življenja in uresničiti lastnih sanj. Saj bodo zagotovo storjene kakšne napake in prišli tudi težki trenutki, toda vse to bo tudi odlična življenjska izkušnja in dobra popotnica za vnaprej.

L.S.

Dobro vprašanje – imate odgovor nanj?

/0 Comments/in /by
Nekaj dni nazaj je eden od kandidatov postavil zelo zanimivo vprašanje. Zanimivo je bilo, saj je prišlo iz njegovih ust in ne s strani na primer kadrovskega svetovalca. Vprašal je neposredno: »Povejte mi, zakaj počnete to, kar počnete oz zakaj ste tu kot Competo?

Odgovor je izjemno preprost in prav vesela sem bila, da lahko odgovorim na to vprašanje. Delo, ki ga opravljam, mi je pisano na kožo. Pravzaprav ga obožujem. Obožujem delo z ljudmi in verjamem v izjemno moč komunikacije in gradnje odnosov. Vsakič, ko nekomu pomagamo do novega kariernega izziva, se počutim presrečno. Seveda so tudi trenutki, ko moraš kandidatom skomunicirati slabo informacijo oz informacijo o neizbranosti, a to je pač sestavni del našega delovanja. Kot Competo smo nastali, ker verjamemo, da lahko na področju kadrovanja delamo drugače, z izjemnim poudarkom na odnosih, zaupanju in empatiji. Smo kar smo, sproščeni, polni energije in vse to želimo prenesti tudi na naše deležnike.

Če ima kdorkoli pomisleke ob tovrstnem vprašanju in nanj ne zna odgovoriti, potem sem prepričana, da ne opravlja dela, ki ga veseli in da bi bilo smotrno početi morda kaj drugega.

L.S.

Je izbira fakulteta res «usodna« za našo kariero?

/0 Comments/in , /by
Mislim, da ne. Kot starši dobro vemo, da nas življenje ves čas preseneča. Ljudje v življenju ne menjavajo le služb, ampak tudi poklice. Imamo izjemno veliko posameznikov, ki so se izšolali za določen poklic, sedaj pa v življenju počnejo popolnoma druge stvari. Nobena napaka, poraz ali neuspeh ni usoden.

Ena največjih odločitev, ki jo morajo sprejeti najstniki je izbira fakultete. Kot mati dijakinje zelo dobro razumem to vprašanje. Menim, da lahko v tem »prelomnem« trenutku kot starši našim otrokom podarimo številne nasvete in jih opremimo s čim širšim spektrom informacij. Dijakom je potrebno predstaviti prednosti določene smeri izobraževanja in katere različne poklice bodo po posameznem študiju lahko opravljali. Odločitev pa morajo na koncu sprejeti sami. Četudi nam je morda težko in mislimo, da bodo naredili napako, jim moramo pustiti, da pri 18ih letih samostojno sprejemajo odločitve. Res je dejstvo je, da bo v prihodnosti bistveno več povpraševanja po naravoslovno tehničnih profilih in dejstvo je, da ne bomo nič zgrešili, če bo naš otrok študiral na primer medicino, toda, to vsekakor ni zagotovilo, da bo v tem poklicu dober in da bo delo imel. In to ne pomeni, da trg ne bo potreboval tudi določen odstotek odličnih družboslovcev. Izkušnje potrjujejo, da lahko v življenju uspemo na vseh področjih dela, a le takrat, če v delu izjemno uživamo. Siliti otroka v smer, ki sicer je zelo perspektivna, po drugi strani pa vemo, da bo naš otrok ob tem samo trpel, je nesmiselno in »neperspektivno«

Zelo malo dijakov ima ob koncu srednje šole zelo jasno začrtane cilje, kaj želijo v življenju početi. Nekateri točno vedo, da bodo ali pravniki ali zdravniki ali kuharji ali igralci ali podjetniki… In če je vaš otrok tak, potem je moj nasvet, da ga ob tem maksimalno podpirate in ga ne skušate prepričati, da gre morda v drugo smer. Ta želja, energija in pogum so redki in moramo jih maksimalno podpreti.

Veseli me, da se danes mladi vse bolj zavedajo, kako pomembno je imeti dobro delo in opravljati poklic, ki ti je pisan na kožo. In veseli me, da smo tako ali drugače v naši družbi uspeli mladim nekoliko bolj približati tako deficitarne poklice kot tudi poklice, ki nimajo ravno dobrega ugleda – kot sta na primer kuhar in natakar. Letos so tekom informativnih dnevov na naravoslovno-tehničnih fakultetah zaznali bistveno večji obisk dijakov v primerjavi s preteklimi leti. Enako so po dolgem času zaznali tudi na srednji gostinski šoli. Sporočilo mladim je- v vsakem poklicu, ki ga opravljamo s strastjo, lahko s trdim delom, pozitivnim odnosom ter izjemno močno voljo dobro zaslužimo, uspemo ter si pridobimo ugled- bodisi da gre za poklic natakarja, kuharja, elektrotehnika, zdravnika, polagalca ploščic, direktorja financ ali managerja.

L.S.

Zakaj ne bi vaš hobi postal vaš posel?

/0 Comments/in /by
Še nekaj let nazaj je za marsikoga ta ideja predstavljala znanstveno fantastiko. To so bili časi konjunkture, masovnega zaposlovanja in časi, ko se praktično nismo ubadali s tem ali bomo delo imeli ali ne. S krizo pa se je vse postavilo na glavo in tudi delo/služba absolutno ni več nekaj samoumevnega. Zanj se moramo močno boriti; ko ga imamo je na nas, da smo maksimalno učinkoviti in inovativni; če pa dela nimamo že daljši čas, bi bilo absolutno vredno razmišljati v tej smeri.

Če smo torej ostali brez dela ali morda še vedno opravljamo (smo opravljali) delo, ki nas ne veseli oz ne prinaša nekega strašnega zadovoljstva, je res vredno, da razmislimo o alternativi – kaj je tisto, kar bi še lahko počeli v življenju. Dejstvo je, da bomo vsi delali zelo dolgo in škoda je, da ne bi v delu uživali. S tem ko delamo stvari, ki so nam všeč, smo dokazano tudi boljši, učinkovitejši predvsem pa srečnejši.

V zadnjem letu sem spoznala kar lepo število ljudi, ki so bili dovolj pogumni, da so ta korak naredili. »Kaj konkretno so naredili ?,« vas najbrž zanima… Odprli so svoj »s.p.« ali »d.o.o.« in se pričeli ukvarjati s popolnoma novimi izzivi. Konkretno bi izpostavila gospoda, ki je delal več let v računovodskih-finančnih vodah. S krizo je ostal brez dela. Nekaj mesecev se je trudil dobiti novo službo, a žal neuspešno. Prav to čakanje in nezadovoljstvo je povzročilo, da si je upal pričeti razmišljati drugače. Od nekdaj je bila fotografija njegov hobi in tista prava »ljubezen« in odločil se je, da bo odslej tudi njegovo delo. Gospod je pred dobrim letom pričel novo karierno pot. Odprl je svoj s.p. in dela kot fotograf. Par dni nazaj sem ga srečala in bil je »drugi človek«. Seveda mu tudi danes ni vse postlano s rožicami, vendar ima delo, ki ga obožuje in verjame vase, da mu bo uspelo. In tudi jaz mu verjamem!

L.S.

V naši družbi primanjkuje »spodobnosti«

/0 Comments/in /by
Nekaj dni nazaj se je kolega vrnil s sestanka in skupaj s sogovornico ugotavljal, da živimo v res »čudnih« časih, kjer posameznikom v poslu primanjkuje t.i. spodobnosti/dostojnosti. Takoj sem se strinjala. Pravzaprav tudi sama opažam drugačna ravnanja ljudi, nisem pa našla prave besede, s katero bi lahko dodobra opisala ta ravnanja in »spodobnost« je vsekakor prava beseda.

Ko govorimo o spodobnosti, mislimo na ravnanja, ki seveda niso »nujna«, so pa vsekakor od posameznika zelo zaželena, primerna, lepa in nakazujejo dobršno mero odgovornosti ter etične drže. Res je, da so razmere na trgu težke; da je posel krut; da nam včasih zmanjka potrpljenja; da smo razočarani in jezni, ker nam stvari uhajajo iz rok ali pa se ne odvijajo tako, kot bi si želeli; da nam neplačniki parajo živce; da je življenje drago; da je Slovenija nekonkurenčno okolje; da so davki nenormalno visoki; in še in še bi lahko naštevali… Toda ali je vse to razlog, da se sami spreminjamo v nespodobneže in udejanjamo nespodobna dejanja? Srčno si želim, da je to samo neka trenutna faza in, da obstajajo ljudje, ki temu ne bo podlegli. Posel je včasih res krut, še bolj krut pa postane, ko so v njem nezreli in egoistični ljudje, ki gledajo zgolj na lasten interes, vse okoli sebe pa teptajo.

Lepa beseda ali vsak »komunikacija« včasih naredi več, kot bi si lahko predstavljali. Brez komuniciranja ni nič. Tudi, če smo nekomu kaj naredili, se z njim ne strinjamo, bi ga najraje ignorirali, mu ne moremo poravnali računov, skratka karkoli…, bi bilo spodobno, da se to na tak ali drugačen način skomunicira. Biti neodziven, neviden, se izmikati ali celo lagati pa je tisto, kar mislim, da bi morali popolnoma izbrisati iz naših ravnanj.

L.S.

“Vam lahko pomagam?”

/0 Comments/in /by
Na kaj vas spominja ta stavek? Kdaj ga običajno slišite? To je najpogosteje uporabljena fraza naših prodajalcev – bodisi, da gre ta oblačila, pohištvo, obutev, gospodinjske aparate ali drugo… Ker sem ženska in kot taka tudi rada občasno nakupujem, se bom malo bolj podrobno dotaknila prodajalcev v trgovino z oblačili.

Najbolj me zmoti, da so vsi tako grozno dolgočasni in mi ne vzbudijo občutka, da si zelo želim nekaj kupiti. Ko običajno stopite v trgovino, vas prodajalec vpraša »Lahko pomagam?« in ko zaslišim ta stavek, se kar zmrazim in odločno ogovorim z »ne«. Zdi se mi, da to vprašanje samo po sebi vleče nase negativen odgovor. Pogostokrat tudi mimika in glas prodajalca ne vzbujata občutka, da bi kaj kupila. Vsi so tako dolgočasni, da je kar grozno. A ne bi bilo super, ko bi te prodajalec nagovoril popolnoma drugače, inovativno, v smislu- Gospa, neverjetno, ravno danes smo dobili eno krasno obleko, ki bi vam bila ulita po telesu … ali pa Gospodična, imate neverjetno lepo turkizno barvo srajce. Poglejte, dobili smo vrhunske hlače, telirane,ki…. Samo malo kreativnosti in drugačnosti in človek, bi se počutil popolnoma drugače.

Verjetno tudi ta fraza ni nekaj najhujšega, kar vas doleti. Morda ste imeli smolo in prodajalec ni imel časa, da se vam posveti; morda vas je z očmi ošinil od pet do glave in sam sklenil, da nimate zadosti »pod palcem«; morda pa se enostavno ni zgodilo nič in ste bili popolnoma neopaženi.

Dragi moji, naša storitvena panoga ima še ogromno prostora za rast, razvoj, inovacije, izboljšave, nadgradnje. Kot vedno je vse na ljudeh. Ključni so ljudje in njihovi odnosi do strank, odjemalcev, kupcev. Tu se dela velika razlika in z drugačnim, inovativnim, prijetnim odnosom lahko k sebi privabimo dobre, redne stranke, ki ob nakupu ne bodo imele občutka, da ste jih želeli »ogoljufati« ali jim kaj neprimernega prodati.

A kot vedno, imajo tudi ti prodajalci svoje vodje in povsem verjetno so tudi oni postavljeni na ne-prava mesta oz niso dovolj usposobljeni za delo, ki ga opravljajo. Na vodji je, da zna svoje ljudi motivirati, voditi, učiti in pravilno usmerjati.

L.S.

»Kemija« – ali je ali pa je ni

/0 Comments/in /by
Ko iščemo nov karierni izziv smo v današnjih časih veseli, če nas kdo povabi vsaj na razgovor in nam da priložnost, da se predstavimo. Zapisana beseda, CV, je ena stvar, čisto drugo pa je spoznati osebo v živo, začutiti njeno energijo, moč besede, ton govora, mimiko in govorico telesa. To je tisti pravi občutek in hkrati prelomna točka, ko se sami pri sebi (tudi včasih podzavestno) odločamo ali stoji nasproti nam sogovornik, ki nam je blizu ali pa popoln tujec, s katerim si niti v sanjah ne predstavljamo, da bi preživeli skupaj kakšen dan. To velja za obe strani- za kandidate kakor tudi za podjetja.

Zgodilo se e že, da je kandidat z velikim interesom kandidiral za določeno pozicijo. Izrazil še večji interes, ob tem ko je odkril, kdo je naročnik in si neskončno želel, da pride dan razgovora. Njegova pričakovanja o podjetju, delu in kolektivu so bila nadpovprečno visoka. Zagotovo je ta močna želja že takoj zakrila tudi kakšen negativni element, a takrat to še ni bilo pomembno. Skratka, ko je ta ista oseba vstopila v podjetje in preživela le nekaj minut v prostoru za goste, kjer je začutila že prvi vtis o organizaciji, je njena vzhičenost počasi usihala. Glasno govorjenje in prerekanje zaposlenih, neurejeni prostori brez prave razsvetljave, ne ravno prijazna in gostoljubna gospodična, ki jo je sprejela,… Po dvajsetih minutah čakanja je bila povabljena, da se končno pridruži dvema predstavnikoma podjetja, ki naj bi z njo opravila razgovor. Tudi ta dva gospoda sta bila vse prej kot prijetna, prijazna oz kot bi temu strokovno dejali- nista se trudila, da bi pripomogla k dobremu ugledu podjetja. Morda je bil ciničen in aroganten odnos le taktika, a oseba nasproti je ta odnos razumela, predvsem pa doživela drugače. In po dobrih 5 min razgovora se je gospodoma zahvalila za povabilo; poudarila, da to ni organizacija, kjer bi želela naslednjih nekaj let graditi svojo kariero in se vljudno zahvalila.

Zelo zanimiva izkušnja, prepričana sem, da zagotovo ni edina. Pohvalno, da je kandidat zbral še tisti trenutek dovolj korajže in jasno poudaril, kaj si misli.

L.S.

Gostujoči blog: Pomen prilagajanja pri iskanju zaposlitve

/0 Comments/in , /by
Vsak ima sanje o popolni službi. Pri nekaterih le-ta vključuje dinamično delo, bližino delovnega mesta, dobrega šefa ter odličen tim in tako dalje. Seveda je dobro imeti jasno oblikovane želje, vendar pa je potrebno biti tudi realist in upoštevati stanje ponudbe na trgu dela. Čeprav je Darwinova teorija, aplicirana na trg dela, precej kruta in nemoralna, vsaj ena njena postavka gotovo drži – tisti, ki se je sposoben prilagajati, bo uspel.

Med oglasi za delo se pogosto najdejo ponudbe, ki so sicer zanimive, vendar pa se ne skladajo v celoti s pričakovanji in željami, ki jih imamo o potencialnem delovnem mestu. Od strank pogosto slišimo, da jih prosto delovno mesto sicer zanima, vendar “saj veste, ena ura vožnje z avtom je predolga”; ”joj, za to pa res nisem študiral” ali pa ”na takšno plačo pa že ne bom pristal”; “delovni čas mi ne ustreza” in podobno. Razumljivo je, da ima vsak svoje prioritete, vendar pa takšni izgovori ne le pokažejo delodajalcu in zaposlitveni agenciji, da se kandidat ni sposoben prilagajati in da očitno nima dovolj velike želje po delu, temveč hkrati omejujejo kandidata samega. Časi nikakor niso idealni za iskanje službe in v obdobju naraščanja brezposelnosti je težko najti zares odlično službo. Če se nismo sposobni prilagoditi in vsaj malo odstopiti od začrtanih pričakovanj, je situacija še toliko manj rožnata. Odločnost in vztrajnost se ne kažeta pri nepopustljivosti glede delovnih pogojev, temveč pri delovni zagrizenosti in sposobnosti prilagajanja.

Vprašanje tako tokrat ni »biti ali ne biti«, temveč »boriti se za delo ali ne se boriti«. Naš odgovor je brez pomislekov – boriti se. Na eni strani se lahko sklicujete na neustrezne pogoje, ki ne sovpadajo z vašimi pričakovanji, vendar pa obstaja velika verjetnost, da boste še naprej brez dela oz. na starem delovnem mestu, ki ga želite zamenjati. Na drugi strani imate službo, ki morda ni idealna in ima svoje pomanjkljivosti, vendar pa je vsaj služba, in danes do le-te ni lahko priti. Hkrati je verjetno, da so na delovnem mestu fleksibilni nadrejeni in ko boste enkrat začeli delati, se bo morda možno dogovoriti za kakšno spremembo, ki vam bo odgovarjala. Službe se sicer ne bo dalo prestaviti bližje domu, mogoče pa se vam bo uspelo dogovoriti za vam bolj ustrezajoč delovni čas.

Iskanje zaposlitve nikakor ni lahko, sploh dandanes, zato izkoristite priložnost, ko se odpre novo delovno mesto. Pokažite, da si želite delati, da ste pripravljeni iti čez ovire in da se znate prilagajati. Prilagodljivost je zaradi aktualnih razmer na trgu dela postala še ena izmed iskanih lastnosti zaposlenih. S tem ne spodbujamo slepega sledenja šefovim navodilom ali pa popolnega odrekanja lastnim načelom in principom, ampak poskušamo spodbuditi razmislek, ali je neka nam neustrezna lastnost delovnega mesta res tako velika ovira, da smo se zaradi nje pripravljeni odreči novi službi. Če ne drugače, naj bo prilagoditev vaša odskočna deska k nadaljnjemu razvoju in karierni poti.

Tamara Juričič, študentka v Competu s strami AmCham SEI (Summer Economic Institute) programa

Naj kriza ne bo izgovor, temveč priložnost

/0 Comments/in /by
V času krize dnevno poslušamo o tem, kako država nima denarja za socialne izdatke, kako narašča brezposelnost in kako postajajo ranljive družbene skupine še bolj ranljive. Toda ali je kriza res izgovor za takšno stanje? Naj se prepustimo pasivnosti in namesto na Godota čakamo na `boljše čase`?
 

Boljši časi bodo prišli samo z boljšimi ljudmi in boljšimi idejami. Ena izmed njih je socialno podjetništvo, pri katerem glavni cilj ni ustvarjanje dobička, temveč zaposlovanje ranljivih ciljnih skupin na trgu dela. Gre za sodelovanje med podjetji (gospodarstvom), državo in civilno družbo, ki se povezuje s konceptom družbene odgovornosti ter pri tem uporablja inovativne in kreativne metode managementa. Kot pravi 2. odstavek 3. člena Zakona o socialnem podjetništvu, socialno podjetništvo krepi družbeno solidarnost in kohezijo, spodbuja sodelovanje ljudi in prostovoljno delo, krepi inovativno sposobnost družbe za reševanje socialnih, gospodarskih, okoljskih in drugih problemov, zagotavlja dodatno ponudbo proizvodov in storitev, ki so v javnem interesu, razvija nove možnosti zaposlovanja, zagotavlja dodatna delovna mesta ter socialno in poklicno (re)integracijo ranljivih skupin. Učinek socialnega podjetništva v času krize je velik saj učinkovito pripomore k reševanju širših problemov ter prinaša koristi – tako na individualni kot tudi na podjetniški ter širši družbeni ravni.

Tudi v Sloveniji se socialno podjetništvo že razvija in kaže svoje prve pozitivne učinke. Primer je Gostilna dela v Ljubljani, kjer so po zgledu restavracij Fifteen, ki pod vodstvom Jamieja Oliverja zaposlujejo nekdanje odvisnike, kot natakarje oz. pomočnike kuharja zaposlili 5 mladih iz ranljivih skupin. Pred kratkim se je v Tepanju odprl tretji center ponovne uporabe v Sloveniji, ki se ukvarja s preusmeritvijo rabljenih izdelkov od odpadkov k vnovični uporabi, pri čemer usposablja in zaposluje ljudi iz ranljivih skupin, z namenom ponovne vrnitve na trg dela in zagotavljanja socialne varnosti. Socialno podjetništvo namerava izvajati tudi Studio Moderna, ki je kot primer odgovornega izdelka razvilo kolo bigfish, zložljivo kolo z dostopno ceno, ki poskuša promovirati zdrav in aktiven način življenja ter podpirati zeleno mobilnost in skrb za okolje. Po načelih socialnega podjetništva v Sloveniji deluje nekaj več kot 600 podjetij, vendar pa je na tem področju še ogromno neizkoriščenega potenciala. Sredstva za uvajanje socialnega podjetništva v poslovanje podjetja je mogoče dobiti tako na evropskih razpisih, kot tudi na razpisu Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Sredstva torej obstajajo, potrebni sta le še volja in želja po pozitivnih spremembah.

Naj družbena odgovornost ne bo le floskula. Naj družbena odgovornost postane samozavedanje, rešitev, realnost. Naj kriza ne služi kot izgovor za še več sebičnosti, temveč naj pomeni priložnost za nove, učinkovite in pravične rešitve.

Tamara Juričič, študentka v Competu s strami AmCham SEI (Summer Economic Institute) programa. 

Gostujoči blog: Luč na koncu tunela

/0 Comments/in , /by

Število brezposelnih vse bolj narašča, dejstvo pa je, da ne potrebujejo sočutja, ampak podporo in koristne informacije, ki so redne, aktualne, konkretne, življenjske, iz prakse in s čim manj birokratsko-administrativnih dodatkov.

Kaj potrebujejo brezposelni in kako jim lahko pomagamo? Na prijazen in razumljiv način jim je treba razlagati zakonodajo na področju dela in zaposlitve, jih seznanjati z njihovimi pravicami in dolžnostmi, jih usmerjati in aktivirati, jim predstavljati zgodbe o uspehu (kako je neka šivilja odšla iz Mure že nekaj let pred stečajem, zdaj pa ima v Murski Soboti uspešno šiviljsko delavnico, v kateri dela več šivilj, itd.).

Seznanjati jih je treba, kaj lahko delajo različni poklicni profili ljudi in zakaj se je smiselno prekvalificirati, jih navdušiti za brezplačna izobraževanja in pridobivanje novih znanj, jim pomagati pri pisanju prošenj, življenjepisov in pripravi intervjujev za službo, jih seznanjati s tem, kaj zanima delodajalce in kako jih zadovoljiti, jim povedati, kako naj se postavijo zase in kako naj prodajo svoje znanje oziroma ga nadgradijo.

Brezposelnim je treba stopiti naproti z informacijami in konkretnimi/praktičnimi napotki, idejami, nasveti. O tem sem se že večkrat pogovarjal z novinarskimi kolegi in smo razmišljali, da bi se v tej vlogi najbolje znašel brezplačni tedenski ali štirinajstdnevni časopis, ki bi ga pripravljala ekipa profesionalnih, izkušenih novinarjev in urednikov z dolgoletnimi izkušnjami. Pripravljali bi ga seveda v sodelovanju z vsemi deležniki na področju zaposlovanja in brezposelnosti.

Zakaj časopis in ne internet? Zato, ker internet ni zastonj in si ga marsikateri brezposelni ne more več (ali ne bo mogel več) privoščiti. Seveda bi bilo smiselno, da bi časopis v formatu pdf (torej v elektronski obliki) objavljali tudi na straneh Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, vendar bi bila primarna tiskana različica.

Distribucija časopisa bi bila kar najbolj poenostavljena, saj bi bil časopis na voljo na vseh območnih službah ZRSZ-ja in bi ga brezposelni dobili med obiskom območne enote.

Ideja, vredna razmisleka? Morda pa bi marsikomu ponudila luč na koncu tunela.


Igor Drakulič, svobodni novinar
igor@drakulic.eu